Avtor: Aljoša Vister

Z Metodom sva danes v senčki severne stene NŠG odplezala skalno Kranjsko poč. V smeri sicer nisva bila sama in tako je od zgoraj vsake toliko časa prižvižgal kakšen projektil. Zato je bilo treba precej paziti tako na sebe, kot tudi na tiste tiste spodaj.

V smer sem vstopil prvi, izstopil drugi, vmes pa sva z Metodom plezala izmenično. Lahko rečem, da se v vsakem raztežaju najde nekaj lepe plezarije. Siten je samo zadnji stolp, kjer je svet precej krušljiv in je treba biti zelo previden.

Opremljenost smeri je sprejemljiva, kar pomeni, da so na stojiščih klini, vmes pa se najde tudi kakšen bleščeč svedrovec.

Ostalo varovanje je primerno težavnosti; tam kjer je bolj sitno, lahko srečaš tudi svedrovce, drugače pa si pomagaš z jebico, frendom in klini, ki jih je v smeri kar nekaj.

Mogoče bi omenil še, da je pod preduhom na varovališču priporočljivo stati skrit za skalo, ker se kamni iz preduha prikotalijo točno na stojišče.

Vrh smeri sva dosegla v treh urah in se v prekrasnem vremenu počasi vrnila do avta in od tam na Erjavčevo, kjer sva naredila rezime.

Na spletni strani Alpinističnega odseka PD Ljubljana Matica sem našel zelo lepo skico skalne smeri, katere avtor je verjetno Janez Marinčič.

Uživala sva Metod in Aljoša

Z Urošem sva šla danes zjutraj Darkotovo in Mirkotovo smer, ker je pač še nisva šla. Prvi in tretji raztežaj sem šel naprej jaz, drugega in zadnjega pa Uroš.

Na vrhu sva bila v dveh urcah in edini problemček, kjer je treba biti previden je na drugi plošči tretjega raztežaja, ker je naslednje varovanje “šele” na izstopu plošče pod previsom.

Mogoče naj omenim še to, da sem v tretjem raztežaju porabil 10 kompletov in da je v celi smeri precej podrtega materiala.

Uživala sva Uroš in Aljoša

Ob šestih zjutraj smo se Doroteja, Peter, Janž, Eva in Aljoša odpeljali z Jesenic proti vasici Döllach, ki leži dobrih 10 km pred Heiligenblut-om. Iz Döllach-a pa po strmi in ozki cesti do zaselka Mitten, kjer je ob kapelici urejeno parkirišče.

Od tam vodita pod Stanziwurten dve poti. Ena gre po gozdni cesti, kjer je urejena sankaška proga, druga pa po poti skozi smrekov gozd. Odločili smo se za slednjo, ker je precej krajša, strmina pa tudi ni prehuda. Zagodla so nam samo polomljena drevesa, ki so tam od zadnjega neurja.

Stanziwurten leži med dolino reke Möll in dolino Zirknitz nasproti Mohar-ja (2605) in Hilmsberga (2637). Področje je znano tudi po rudniku zlata Waschgang na pobočju Kluidscharte, saj leži v Visokih turah, od koder je fevdalna gospoda iz Salzburga in okolica že v srednjem veku, črpala svoje bogastvo. Od tu izhaja tudi ime za to skupino gora – Goldberggruppe.

Na poti proti vrhu smo v zmernem naklonu prečili planine in vlekli špuro mimo gorskih koč. Od gozdne meje dalje, se je naklon nekoliko povečal in zadnjih nekaj metrov smo odštorkljali peš ali pa na srenačih.

Vrh nas je pričakal v popolnem brezveterju in le z nekaj koprenaste oblačnosti tako, da smo si vzeli precej časa za počitek in uživancijo na samotnem vrhu, kjer nam je za kratek čas družbo delal samo en domačin in njegov kuža.

1350 višinskih metrov spusta je bila mešanica vsega; led, skorja, napihan sneg, grifig in južen sneg, podpisi na planini in vijuganje med smrekami. Dejstvo je, da bomo turo ponovili, ko spet zapade sneg.

Danes zjutraj sva se z Urošem odpeljala proti Beli peči. Uroš je dal za bencin in rampo, jaz pa za prvi rastežaj.

Ampak že na začetku sem šel preveč desno na lepe plate v smeri Šipa, ki sem jih prečil in nato štantal v Marčitovi sp. smeri. Od tam naprej sva potegnila prečko v levo nazaj na zastavljeno smer in z lahkoto izmenično odplezala do vrha.

Vrnila sva se desno skozi gozd, pospravila in se odpeljala domov. Analizo bova naredila zvečer po sestanku.

Dopoldan sva tako preživela v krasni naravi in kompaktni skali z lepimi razgledi in v tišini.

Uroš in Aljoša.