Turno skozi Janežev žleb

V ponedeljek Peter povabi na severno stran Stola. Plan je Janežev žleb ali pa kakšna druga spodobna flanka, do katere je lep dostop iz Medjega dola.

Zbor je bil, kot se za Petra spodobi zgodaj. Ob šestih sem bil že pri Šparu v Radovljici, od tam pa smo se v dveh avtomobilih, jaz in Branka ter Tina in Peter, odpeljali čez Ljubelj proti Bistrici v Rožu.

Malo pred osmo smo nad Stouhütte nataknili smučke na noge in se sprehodili skozi Medji dol, ki ga na levi krasi Ovčji vrh, na desni pa Struška in Belščica z Vajnežem. Čez dobro uro smo po gozdni cesti in nekaj bližjnicah prispeli pod severno pobočje Stola, kjer smo naredili krajši postanek, nato pa je Peter kot prvi ta dan zarezal špuro in jo vlekel do vrha Janeža, ki se zaključi na Stolovi škrbini. Sneg je bil večinoma napihan na trdo in ponekod že kar ledeno podlago, zato so bili srenači in dobra mera zbranosti obvezni. Vsaj za nas, ki imamo kak kilogram več in se je špura pod zunanjo smučko vsakič sesedla. Tudi obrati so bili svojevrstna predstava ampak, ko je pod tabo 300 višinskih metrov, ni prostora za estetiko.

Na vrhu, pod strmejšim žlebom, ki pelje na prečko pod Stolom, smo smuči zamenjali za cepin in dereze. Tu je izpod snežne podlage štrlelo kar nekaj kamnov, zato smo Branka, TIna in jaz, svoje smuči zataknili v sneg, Peter pa jih je odnesel na vrh.

Na Stolu se je veter popolnoma umiril in na sončni strani Karavank smo v miru pojedli in popili. Tudi kavk ni bilo na spregled.

Ko smo se vračali, smo videli, da se vrhu Janeža že bližajo domačini, zato smo pohiteli in še pred njimi narisali vijuge na zasnežena pobočja Stola.

Večjih težav pri spustu nismo imeli, sva pa z Branko ugotovila, da se najini čevlji znamke Scarpa Maestral ne zaklepajo prav radi, če v mehanizem pride voda, ki nato zamrzne. Oba sva čevlje sanirala po prvi odsmučani strmini in do izteka je šlo veliko lažje. V srednjem in spodnjem delu je bilo treba poiskati linijo napihančka in na koncu smo bili vsi na široko nasmejani ter zadovoljni s Petrovo izbiro.

Hitra analiza in hidracija se je tokrat zaradi obilice obveznosti zgodila kar na parkirišču v Bistrici.

Še enkrat hvala Petru za idejo, povabilo in špuro 🙂

Jalovčev ozebnik

Kadar med turnimi smučarji nanese beseda na ozebnik, vsi najprej pomislimo na Jalovčev ozebnik in glede na obisk v zadnjih letih, bi si ta strm in globok žleb, skoraj že zaslužil veliko začetnico. Aleš Zdešar je na https://aleszdesar.si lepo opisal kaj je ozebnik in kako je nastal.

Dan pred Prešernovim nas je tako Peter povabil na skupno turo skozi Ozebnik, saj so obljubljali, da bo vrhunska smuka. Ob osmih smo se zbrani iz parkirišča v Planici, po lično steptani cesti, odpravili proti cilju.

Po cesti skozi Tamar se je slišal le klepet, drsanje kož ter škripanje snega pod palicami, in pot do Doma v Tamarju je minila kot bi mignil. Tam smo naredili kratek postanek in v koloni nadaljevali po “špuri” skozi gozd.

Na prvem vzponu pa so nas presenetile tudi prve težave. Timei je popolnoma popustilo lepilo na kožah, a smo jih z nekaj sile in truda vseeno prilepili nazaj, pa niso zdržale dolgo. Čez dobrih 50 višincev, ko se je breg postavil še malo bolj pokonci, so kože ponovno odstopile. Zato smo se odločili, da je najbolje, da smučke zamenja za dereze in cepin, pa še povadili smo preobuvanje v strmini. Ostali smo sneli smuči tik pred vstopom in zakorakali v zadnje dejanje vzpona; 400 višincev in dobra ura hoje nas je še ločila do cilja. Sneg v ozebniku je bil vseh vrst, noben pa ni bil slab. Le ponekod se je po sipkem napihancu malo udiralo, a nam ni bilo žal korakov, ker smo vedeli, da bo spust toliko lepši.

Vrh nas je pričakal v brezvetrju in sončku s čudovitim razgledom in malico iz nahrbtnika. Okoli pol dveh sva z Branko kot zadnja v skupini nataknila smuči in se pognala po strmini navzdol. Oba sva suvereno jemale leve in desne zavoje, ker je bil sneg res odličen: Kombinacija napihanca na grifig podlagi tako, da je bil tudi najbolj strm del vozen. Peter je bil tako navdušen, da je desni prehod odsmučal dvakrat 🙂

Brez večjih težav, smo se vsi z nasmeški pripeljali do Doma v Tamarju, kjer smo naredili analizo. Manjkal je samo Grega, ker je imel delo. Pa drugič 🙂

V tokratnem kulturnem dogodku smo sodelovali; Tin, Janž, Peter, Grega, Branka, Timea (AO Kranj) in Aljoša.

Turna smuka z Vajneža na Belščici

V torek po plezanju v telovadnici sem Petru predlagal, da bi mogoče ponovili lanskoletno turno smuko z Belščice, ko je bilo vreme precej bolj ostro in smo vzpon zaključili že na Malem vrhu, saj nas je do Vajneža ločilo prečenje grebena, po katerem je mrzel severni veter preganjal meglo in snežinke.

Tokrat je kazalo, da bo sončno in telefoni, ter socialna omrežja so poskrbeli, da se nas je v soboto ob 7:00 pri Trilobitu (930 m) nabralo za en par nog manj kot ducat članov, tečajnikov in prijateljev.

Po preverjanju delovanja žoln, smo ob 7.30 v zmernem tempu zakorakali v špuro, ki je vodila vse do Malega vrha. Na Planini Stamare (1400 m) smo naredili krajši postanek in nadaljevali skozi strm gozd mimo Hrašenske planine (1670 m) do Kamnitnika (1850 m), kjer pa je takrat še vedno vztrajal sever, ki je z grebena pometal sneg in ga odlagal nižje v gozd. Tudi pri prečenju pobočja Belščice smo bili večkrat prisiljeni iskati pot skozi labirint skal, ki so kakor zobje štrleli izpod snega. Do vrha Vajneža se je tako vsak potiho spraševal, koliko lukenj bo pridelal na poti navzdol.

Na cilj smo v zmernem tempu prišli ob 11. uri, kjer smo počakali, da so se vsi opremili za spust in v prečki nekje med Malim vrhom in Vajnežem našli optimalno linijo, kjer je bilo snega več kot dovolj tudi za najdražje smuči in nižje ko smo bili, bolj rahel je bil sneg. Pri betonski bajti smo naredili daljši postanek za malico ter čaj in sprejeli odločitev, da bi bilo najbolje nadaljevati do Kamnitnika in potem desno navzdol proti Hrašenski planini.

Ponovno smo namestili kože in nadaljevali z vzponom čez Kamnitnik do točke, kjer je bilo snega dovolj za brezskrbno smuko vse do izhodišča pri Trilobitu.

Na parkirišče smo prištorkljali ob 13:45, naredili smo slabih 1300 višinskih metrov in prehodili ter presmučali 12 km.

Na letošnji Belščici smo uživali Peter, Gorazd, Uroš, Grega, Anja, Mark, Boštjan, Sandi, Tina in Aljoša, Blaž pa je zaradi defekta na kožah obrnil na planini Stamare, se nam je pa zato pridružil pri analizi na Pristavi 🙂

Breitwand Sister Power, Licht und Schatten

Nedeljsko jutro se začne prebujati in meglice se vlečejo od Mežakle do Golice, ko me Peter pobere pred domom, da pogledava, če imajo na drugi strani Karavank kaj lepše vreme.

Malo pred deseto se pripeljeva na parkirišče pod Breitwand, kjer je imel Peter ogledano smer Sister Power (5c+), za katero pravijo, da je ena lepših večraztežajnih smeri zgornje Koroške.

Smer je res lepa, lahka, razgibana in na dveh delih tudi zračna, ni pa najlepša. Vtis je malenkost pokvarilo dejstvo, da se sonček, ko sva bila nekje na sredini, še ni prikazal in je bilo hladno. Odveč je bila tudi posiljena prečka v zadnjem raztežaju, od koder po dveh spustih prideš nazaj na izhodišče in precej trenja, pri vlečenju vrvi v drugem raztežaju.

Pod smerjo malo poklepetava, spakirava opremo in, ker je ravno posijalo sonce, Peter predlaga, da splezava še Licht und Schatten (6a+).

Smer me je pozitivno presenetila. Lepa, razčlenjena, z dobrimi oprimki in na videz bistveno bolj zahtevna, kot je v resnici, saj manjši previs v ključnem delu ob spodbudni besedi niti ni tako težak.

Nad previsom je še nekaj metrov dobre telovadbe do zadnjega stojišča, ki ga zapustiš na desno proti gozdu in ferati, le-ta te pa pripelje do sidrišča za spust pod steno.

Nedeljo sva Peter in Aljoša preživela v lepi naravi okolice Miljskega jezera.

Super je blo 🙂

Bela peč – za 4 evre plezarije

Letos zima kar traja in traja; da jo preženemo smo se odločili v petek in se okoli dveh odpravili iz Jesenic proti planini Konjščica, kjer se na okoli 1500 metrih nahaja precej lepih, dolgo športno-plezalnih smeri za začetnike.

Buy Generic Zithromax Learn more Buy zithromax antibiotic Tablets Online Helminths are found in common items, in poorly washed food: raw fish (especially herring), vegetables, meat and in open water. Penetrating into the human body, they infect it. There is an acute and chronic form of the disease, and the clinical picture will be different.

Za prvič smo tako izbrali najlažjo smer v steni, ki ponuja nekaj plezanja po razu, skrotju, zajedi, poki in po pološči. Svedrovci in klini so nameščeni zelo na gosto in na vseh stojiščih je v sidrušču rinka, ki omogoča lažji spust.

Smer smo preplezali v dobri uri in se na vrhu nismo nič obirali, ker je pihal precej močan veter in je kljub sončku včasih kar zanohtalo. Sestop smo opravili po poti na desno.

Ob vračanju v dolino smo pred zapornico ugotovili, da se ne odpre sama in je treba poiskati še dva evra, ker drugače lahko za vedno ostaneš ujet na pobočjih Konjščice, s prelepim razgledom na ostenje Storžiča. Ko smo opravili obvezen nakup žetončka, smo se vrnili v dolino in na širšem območju Kašarije, ob pici in pivu, kar dvakrat opravili analizo.

Namesto Vas smo v prelepi naravi v popoldanski izmeni uživali Mark, Jaka in Aljoša