V sredo sva z Urbanom prvotno idejo (Eliso in Jeseniško smer) opustila zaradi slabše vremenske napovedi in se posledično odpravila v Smer po zajedi (V+/IV-V, 300m).
Že dostop je bil v znamenju meglic in oblakov, ampak so se le ti premikali, tako da sva optimistično dostopila pod steno. Ker smer ni opremljena s svedrovci, je bilo jasno, da bom tokrat plezala kot druga. Na začetku tretjega cuga je začelo kapljati, a kaj kmalu nehalo. Vseeno je bilo več delov smeri mokrih še od prejšnjih dni. Peti in šesti cug sta res zelo krušljiva, posebej pa sem doživela streznitev, ko sem odtrgala večjo skalo pri tem pa je zasmrdelo še po zažganem (še dobro da ni bilo nobene naveze za nama). S še večjo previdnostjo sem plezala naprej, besedni zaklad kletvic pa sem po Urbanovih besedah z nadmorsko višino povečevala. Kljub slabši vidljivosti in zato težji orientaciji nama uspe je uspelo priti na vrh. Tam je kazalo že na razjasnitev, zato se nama ni mudilo s sestopom – vseeno so naju kasneje temnejši oblaki prepodili in ko sva stopila na cesto se je ulilo kot iz škafa.
Pivo sva spila na Erjavčevi, dež naju v smeri ni dobil, po razglede bova pa prišla kdaj drugič.
