Res se sprašujem, kaj nas tako vleče tja čez mejo? Sneg je isti, pa tut kaj dosti več ga ni, kot tu pri nas na 1500 m in višje… No, prav tu pa je tudi odgovor. Eni, ki smo že malo v letih, se pri izbiri ture radi oziramo za bolj humanimi pristopi – kar običajno pomeni – na parkirišču hop na smuči in v breg. Žal se pri nas, razen parih izhodišč, tega ne da narediti. Krma, Tamar, Vrata, Bohinj … povsod je treba tabanati ene dve uri, da ti je naposled dano stopiti na smuči, oziroma navkreber. Tam čez mejo pa se (v enakem času) gosposko pripelješ na spodobno višino, kjer je zadosti snega, si natakneš dilce in že si debelo v zasneženih hribih.
Prav nič drugače ni bilo tudi pretekli vikend, ko smo se GRS in AO člani združno zapeljali proti Vzhodni Tirolski, točneje v Villgratental in po dveh urah vožnje v zaselku Kalkstein na 1600 m usmerili smuči v smeri Kreuzspitze 2624 m. Dolina lepo zaokroži polnih 360 stopinj, tako nas pomladansko sonce ni zdelalo le po eni strani, pa še sneg je bil primerno prepariran za uživaško smuko. No, na vrhu še lep pogled proti Dolomitom na jugu in v centru – le teh – Trem Cinam, kot proti Gr. Venedigerju na severu.
Prespali smo v prijetnem apartmaju v Toblachu, naslednje jutro pa po premisleku izbrali severni pristop v skupini Fannes – Sennes z izhodiščem pri jezeru Pragser (1500 m). Precej zanimivo je bilo prečenje zaledenelega jezera s smučmi na nogah, nad njim pa smo udeli ozek in strm žleb, ki nas je pripeljal na lepo planoto pod Seekoflom. Tam so nas sledi predhodnikov potegnile pod lepa, severna pobočja Fossesser Riedla, 2350 m in bližnjega vrha. Na vrhu smo hitro naredili plane za naslednjih nekaj let in se po čudovitem snegu odsmučali nazaj dol k jezeru. Potrenirali smo drsalno tehniko in skoraj izboljšali rekord na 1000 m – saj je preveč dišalo po osvežitvi v prtljažniku kombija. Vožnja domov je bila seveda ena sama rutina.
AO smo zastopali (in uživali): Mare Š., Aleksandra, Maja, Manca, Gorazd, Luka, Andrej in Raf.
