Še pred Bregamom, v mestu Brescia, zapustiš glavno padsko prometnico Benetke-Milano in se po prijetno prazni in ravni avtocesti mimo Piacenze in Alessandrie spustiš proti morju. Tam na drugem koncu Alp, kjer se tako kot pri nas, vzpeti svet poljublja s Sredozemskim morjem, trčiš v Ligurske Alpe. Pokrajina postane razgibana, temu primerno pa se razgiba tudi cestna infrastruktura. Tik nad Genovo se avtocesta razdeli v dva tunela; malo po zaslugi zbeganega Google Mapa, še bolj pa zaradi kamiona na desnem voznem pasu in nervoznega Porscheja en meter za ritjo, zavijem v napačno smer in se znajdem na tovornem terminalu predmestja omenjenega mesta. Nič hudega, bova pa nadaljevala po regionalki. To na lepo, sončno nedeljo ni bila najboljša ideja, saj vijugasta cesta, s plažami na levi in hoteli na desni strani, spominja na portoroško riviero in to 70km dolgo riviero…Pa kam sva to midva prišla? Motoviljenje nazaj na avtocesto nama pobere dobro uro in prinese nekaj slabe volje. Končno le prispeva do cilja in ob vstopu v apartma v praktično zapuščeni vasici Lacrema s pogledom na Finale Ligure in morje, le streljaj proč od prvih plezališč, hitro pozabiva na potovalne tegobe.
Ozke doline, ki se zarezujejo pravokotno na obmorski pas med hribovito pokrajino, so polne raznoterih sten, med katerimi nekatere presegajo 100m višine. Presenetljivo gosta makija se ob obali umika kultivirani krajini oljčnih nasadov in vinske trte. Ligurija slovi po aromatičnih in svojskih vinih, predvsem belih, kot je na primer avtohtoni Pigato. Lastnik apartmaja naju je sicer pogostil z Nebbiolom, “meglenim” vinom onstran gričevnatega grebena v deželi Piemont, ki je dobilo ime prav zaradi megle, ki se rada vali čez pokrajino v času trgatve. Pravi, da so primorska vina “težka” in zahtevna za pridelavo, tista iz zaledja pa pitna in lahka. Bo že držalo, če tako pravijo lokalci, midva se nisva pritoževala ne nad prvimi, ne nad drugimi. Priobalni pas je namenjen klasičnim turistom, vmes pa se poleg plezalcev dobro znajdejo še kolesarji in divje svinje.
Koncentracija plezalnih smeri na tem območju je ogromna, temu primerno je tudi plezalni vodniček zelo zajeten, zato postaneš kar nekoliko nervozen, ko moraš svoje načrte stlačiti v teden dni dopusta. Stene večinoma sestavlja specifičen belo rožnat apnenec (Pietra di Finale), ki ponuja plezalcu prvovrstne užitke. Nekaj slabega vremena je poskrbelo za prepotrebno regeneracijo, še toplo morje pa za prijetno osvežitev. Območje premore tudi kar nekaj večraztežajnih smeri, posebej v kakšnih starejših klasikah je s seboj priporočljivo imeti kako pomično varovalo. Sicer številni obiskovalci se zaradi obilice sektorjev porazdelijo, le v tistih z malo dostopa in lažjimi smermi, je lahko gneča nekoliko večja. Vem, da odkrivam toplo vodo, saj je bilo področje plezalno aktualno že v 80 ih letih prejšnjega stoletja, ampak nama s Saro je bilo res fajn.
