Končno je prišlo slabo vreme in je spet čas za kakšno mojo objavo.
Konec julija sem se priključila AO Cerkno v Dolomitih. Vreme sicer ni bilo najbolj naklonjeno, a ko se sprijazniš, da pač ne boš čutil prstov, se da marsikaj splezat. Prve dni sva se z Jakom potikala v okolici Pale-a, kjer sva splezala smer Raz tančič v Cimmi Dell Madonna. Do stene sva dostopala mimo koče Velo della Madonna, ki jo dosežeš v slabih dveh urah. Tam sva si privoščila daljši postanek, saj je bilo zunaj manj kot 10 stopinj. Ko sva se posušila, sva do vstopa smeri potrebovala še okoli 20 minut. Smer ni orientacijsko zakomplicirana, z vrha pa moraš opraviti nekaj abzajlov in poplezavanja po grabnu. Hotela sva splezati še kakšno smer v tej steni, a je bil dež vztrajnejši, tako da sva se v upanju, da je v Cortini bolj toplo, nato pridružila ostalim članom, kjer smo splezali kar nekaj smeri (Col de Bois – Via Ada, Col de Bois – Via del Coulisse, Tofana de Rozes – JV raz, Lagazuoi Piccolo – M. Speciale …). Glede na napoved, nas je dež pregnal v soboto domov, midva pa sva se v želji, da bi kaj splezala tudi na soncu, nato prestavila za tri dni še v Arco. Prvi dan sva splezala navrtani smeri Moon Bears in Amazzonia v Piccolo Dain. Drugi dan pa sva izbrala klasiko – 1000 metrsko smer Via Boomerang v hribu Monte Brento. Najlepše pri smeri je, da je dostop v resnici v večini enourni sestop iz vasi San Giovanni. Slediš poti v gozdu, ki vodi do roba stene, nato pa te možici in rdeče pike pripeljejo v strmem sestopu do podstene. V smeri je kar nekaj varovanj, so pa pred leti po večini navrtali štante. Detajl smeri z oceno VI predstavlja 2. oziroma 3. cug – lahko bi rekli platasta poč, kjer nimaš drugega, kot da zaupaš nogam. Na internetu najdeš odlično skico smeri. Tretji dan sva optimistično želela splezati še smer Ego trip, a naju je 25 stopinj ob 8ih zjutraj (pa tudi moji žulji na podplatih) prepričalo v kopanje v Gardskem jezeru. Saj sem se pritoževala, da je bilo mraz, an?
Komaj sem oprala cunje doma, že me je poklical Nik, če bi se pridružila GRS Radovljici na turi proti 3905 metrov visoki gori Ortler v Italiji. Na pot smo krenili v petek zjutraj. Po kar nekaj gužve na cesti smo prispeli do Suldna, natovorili opremo in dostopili v zmernem tempu do koče Hintergrathütte na višini 2661 m, kjer smo povečerjali in v lepotah okolice uživali v preostaneku dneva. Zjutraj smo ob štirih štartali proti vrhu po grebenu Hintergrad. Sama sem bila nad izpostavljenost presenečena, saj sem pričakovala nekaj v stilu Studelgrat, vendar je poplezavanja bistveno več, tako da smo se zgornji del grebena varovali. Svedrov in ostalih fiksnih točk je bolj malo, tako da prav pride frend ali dva. Vrh smo dosegli okoli pol 11h in nato sestopili po normalni poti. Tudi ta pot ni za podcenjevati – najprej se spustiš okoli 500 višincev po ledeniku, nato pa sledi ferata, abjzalji in poplezavanje okoli III. stopnje na izpostavljenem grebenu do Payerhütte. Z nje pa imaš popoln razgled v dolino in dejstvo, da te čaka še 1300 metrov nadaljnjega spusta. Lahko bi izbrali zastonj dvosedo, to bi nam prihranilo zadnjih 500 višincev, a smo na mojo željo to opustili – bomo pa ja šli od avta do avta? Nazaj na parkirišče smo prispeli ob 6. uri popoldan in kaj kmalu nam je bilo jasno, zakaj imajo zajtrk že ob 3.30. Naslednji dan smo se turistično zapeljali na prelaz Stelvio in naredili razhodno turo na bližnji tritisočak.
Sledilo je nekaj dni plezanja doma in v okolici. Vredno omeniti je mogoče tudi obisk sosedne Italije in sicer smer O la .. o rompi (320m, 5c) v Cresta Berdo, ki sva se jo lotila z Nikom. Gre za delno navrtano smer v kompaktni skali do katere dostopaš okoli 2 uri iz Ovčje vasi. Za sestop moraš narediti 8 abzajlov (samo 1x nezgoda z zataknjenim štrikom – kar dobro povprečje), sva pa oba mnenja, da si smer zasluži kakšno oceno več in pa da je tudi bistveno daljša. Sestopila sva krožno mimo bivaka Stuparich.
Za piko na i pa lahko omenim torkovo plezarijo, kjer sva se z Andrejem odpravila v Dolgi hrbet splezat Jubilejno smer. Sama sem od smeri pričakovala večjo težavnost, se pa strinjam, da je kakovost skale ena boljših, kar sem jih plezala pri nas. Zgornji del pa tudi ni tak bav bav. Izstopila sva po levi varianti. Na vrhu pa stisk rok, da sem uspešno opravila izpitno turo za alpinista.
Kar uspešno leto glede na vse. Upam pa, da bomo imeli indijansko poletje – je treba splezat še kaj 😉 .
