Ko sva se z Antetom konec maja menila za skupno plezanje v višjih hribih še nisva vedela, da bo vroče poletje naredilo takšno škodo na ledenikih. Zato sva povprašala okoli in dobila super idejo, ki pa sva jo delno realizirala zaradi snega, ki je padel za vikend.
V nedeljo sva se odpeljala do Tascha in prespala v kampu, v ponedeljek pa nadaljevala z vlakom v Zermatt in nato z gondolo na Schwarzsee. Od tam sva 300m sestopila in nadaljevala prek ledeniških moren do Arben bivaka na cca. 3200m. Bivak je luksuzen z plinom, tekočo vodo in sončnimi celicami. Tam sva srečala mladega nemškega solista z istim ciljem. Zjutraj smo se ob povsem človeški uri (6) odpravili proti grebenu Arben. Po uri in pol prijetnega poplezavanja v kar hudem mrazu in delno poprhani skali smo dosegli greben. Tam nas je pričakal hud veter. Glede na to, da se pleza večinoma po severni steni je v prste kar zeblo, zato smo nenavezani hiteli proti vrhu. Nemec je kmalu obrnil, midva sva pa varovala en raztežaj in bila po 4h na vrhu Obelgabelhorna. Sestop po normalki sva opravila z nekaj abzajli in prečenjem precej vehtastega grebena. Sestop je bil zahteven predvsem zaradi novega snega in terena, ki ni ravno lahek. Vmes je na rebenu še žandar, s katerega sva pa sestopila z pomočjo mornarskih vrvi. Sledil je še kratek vzpon na Wellenkuppe in abzajli na ledenik. Ledenik Trift nama je zaradi velikih razpok vzel kar nekaj časa.
Prenočila sva v zimski sobi Rothorn hutte. Prvotni plan prečenja celotnega grebena do Weisshorna sva zaradi slabih razmer in močnega vetra opustila in se rajše odločila za skalno smer Kanzelgrat v Zinalrothornu. Tokrat sva imela na bivaku več družbe, ki pa so bili vsi bolj pridni pri vstajanju, zato sva štartala zadnja in za povrhu še zrešila prehod čez skalno bariero nad ledenikom. Po rahlo večjih težavah, sva dokaj hitro napredovala po skalnem in snežnem grebenu pod vrhnjo piramido Zinalrothorna. Tam sva zaradi snega po policah plezala v derezah in rokavicah do pod najtežjega dela smeri, kjer sva se navezala. Sledila sta dva raztežaja super lepega plezanja do stika z normalko. Tam naju je pričakal pravi vihar, zato sva se napravila in odbrzala čez nekaj grebenskih stolpov na vrh in nato še hitreje dol. Po nekaj abzajlih sva dosegla dovolj lahek teren, da sva lahko plezala navzdol in hitro sestopila do koče in naprej v dolino.
Vremenska napoved je kazala še na lep četrtek in petek ter dež v soboto. Glede na to, da sva bila nujno potrebna dneva počitka, sva se strinjala, da ne greva še enkrat v višje hribe. Zato je Ante predlagal, da se prestaviva malenkot bolj vzhodno ingreva plezat skalo v steno Eldorado nad Grimselpass. Stena je visoka 500m in ponuja okoli 20 delno in malo bolj po alpsko navrtanih smeri. MIdva sva izbrala smer Metal Hurlant (VII, 500m), mi sta jo sredi 80tih prva preplezala brata Remy. Očitno so bile takrat platke ultra popularne, saj se smer kar nekajkrat ogne razčlembam in poteka po gladkih platah. Smer je lepa in včasih dobro, včasih pa malo manj opremljena. Je pa zaradi plataste narave smeri priporočljivo, da imaš spočite noge, drugače so zadnji cugi bolj podobni mučenju.
Zame je bil to prvi obisk Švice in gotove ne zadnji.
