V soboto, 21. 2. sva se z Alanom odpravila mal “za bajto” pogledat. V trenutnih razmerah, kam drugam ni bilo prav pametno it. Zakaj pa ne v Karavanke, ki so res takoj pred pragom , naših vrat. Obdelala sva Struško, Korenščico, Lepi Vrh in Ptičji Vrh.
Prvoten plan je bil, da greva iz Savskih jam. Ker so imeli tam sankaško tekmovanje, sva ubrala pot iz Križovca. Pri Pustem rovtu zavijeva desno v gozd; malo skrajšava, kot pa če bi šla okoli po cesti. Vreme je sončno, snega je čez glavo. Pot se priključi cesti, ki vodi do koče na Belški planini. Pri koči na hitro popijeva malo čaja, in kar takoj naprej. Vmes srečava še Luka Oblaka in Šteblaja, ki se oba z nasmehom do ušes pridričata do naju. Na vrhu malo podebatiramo s sopristopniki, potem pa najboljši del. Gasaaaaaaaa!!!! Smučanje je v primerjavi, z prejšnjo turo precej boljše. Nazadnje nam je dan krojila megla in difuzija.
Spustiva se do koče, kože nazaj gor in naprej proti Korenščici. Iz tukaj je plan čez po grebenu do Lepega vrha, in potem še skok na Ptičji vrh. Po kratkem spustu iz Korenščice ugledava sledi, ki peljejo čez greben. Zgleda jih je nekdo isti dan potegnil pred nama. Si rečeva, da se da poštanfat. Pa še kako sva se zajeb… Itak s smučmi ni šlo nikamor, vdira se do riti. Gruntava kako je majster pred nama s smučam prišel klele čez. No zvečer sem izvedel, da je špuro potegnil Aljoša, s to razliko, da je šel v obratni smeri. Pregaziva se do odprtja, kjer se da preklopit nazaj na smuče. Potem po spihani in skorjasti snežni odeji prideva do vznožja Ptičjega vrha. Skočiva hitro na vrh, potem pa verjetno veste kaj sledi 😉 En kup vriskanja, kakor da zbudiš otroka v sebi. Po končani turi, še analiza na Pristavi.
Lepo izkoriščen vikend, upamo da se odeja predela, da se gre še malo bolj daleč pogledat. Ampak saj veste… Povsod je lepo, a doma je najlepše 🙂
