V petek sem bil v dogovoru z Alanom, da bi šla v soboto pogledat, kakšno je stanje na Kotovem sedlu. Malo kasneje pade odločitev, da gremo skupaj s tečajniki na skupno turo. Tako se naslednji dan zjutraj pri zdravstvenem domu na avtobusni postaji zberemo jaz, Alan in Mare, se hitro zbašemo k Klemenu v avto in smo že na poti proti Rudnem polju. Na parkirišču Mare pove, kam smo namenjeni, poda par napotkov glede opreme in trenutnih razmer, potem pa samo še gas.
Po gozdni poti gremo mimo smučišča na gozdno cesto, ki se kasneje odcepi na planinsko pot, ki nas vodi proti Konjščici. Mimo Jezerc se z gaženjem in menjavanjem počasi vzpnemo na sedlo med Viševnikom in Malim Draškim vrhom. Po krajšem predihu si nastavimo dereze, predebatiramo, kje in kako se bo šlo, in pičimo dalje. Skozi celo pot nas je spremljala megla in nizka oblačnost. Vreme je bilo za en dre*, ampak bolj kot smo šli proti vrhu, bolje je kazalo.
V grapo se podam prvi, za mano gre Joža. Po grapi se vzpenjamo po skrajnem desnem robu, saj skozi oblake že počasi sije sonce, ki je dodobra odjenjalo sneg. Ampak, dobro ajde ni spet tok slabo, da se! Zaradi varnosti in trenutnih razmer se odločimo za desno varianto, čez malo bolj skalnat predel. V slabih dveh urah in pol pridemo na vrh. Za razliko od večine poti nas na vrhu pričaka sonce. Proti zahodu se odpre razgled na Zahodne Julijce in na samotni Triglav, proti vzhodu pa je vse prekrito z gostimi oblaki. Pomalcamo, podebatiramo, hitro »poinfluensamo« in se odpravimo nazaj. Po dokaj zanič snegu in stotih coklah pridemo nazaj pod Viševnik. Odločimo se, da nazaj ne gremo čez Viševnik, ampak po isti poti, kot smo prišli.
Po uspešno zaključeni turi seveda sledi še obvezna analiza v Maxiju. Družili smo se jaz, Alan, Klemen, Mare, Tina, Jože, Luka, Gašper, Nina, Mark in Thomas.
Pa še nekaj utrinkov : )
