Mala Mojstrovka – Velika zmaga

Sobota bo očitno postala klasika skupnih tur za tečajnike. Super, noben se nad tem ne pritožuje. Navodila v elektronskem sporočilu so sledeča: malo pred 7:00 uro se zberemo pred PD-jem na Jesenicah, odhod ob 7:00 proti Vršiču. Pa saj ne bomo hodili samo po Vršiču, kajne?

V soboto nihče ne zamuja, počasi kapljamo, pregledamo manjkajočo opremo in točni odidemo proti Vršiču, kjer od parkirišča krenemo proti Mali Mojstrovki, ki bo tudi naš cilj. Vrhov ne vidimo, saj nam vreme zgleda ni namenjeno, da bi gledali dih jemajoče razglede. Zapodimo se v strmino in se kaj kmalu ustavimo malo pod Butinarjevo grapo. Tam naredimo postanek in se ustrezno opremimo ter se razdelimo v dve skupini, pogumnejša jo mahne v Butinarjevo, Raf in Mare pa nas punce in enega fanta popeljeta proti Župančičevi grapi. Poslovimo se in že krenemo desno mimo Pripravniške proti Župančičevi. Strmina ne popušča in ko že mislimo, da je ta “hujše mimo”, nam Raf napove, da prihajamo v strm del in bomo videli kako bo. No, razmere za vzpon so bile odlične, če izvzamemo meglo. Prav dosti klepeta med samim vzponom ni bilo, saj je bila koncentracija na nogah, cepinih in dihu. Grapa je hitro minila in že smo bili skoraj na vrhu, le še lahek sprehod in hop, osvojili smo jo. Veselje je bilo nepopisno, spet smo premagali eno super smer. Na vrhu smo naredili le nekaj fotografij in se počasi odpravili v dolino.

Za sestop smo izbrali Pripravniško grapo. “Ježešna, v rikverc, kako pa bo to šlo?!”. Ja nič, eni hitreje, drugi počasneje, vsi pa vzvratno. Stopničke so bile narejene, zato ni bilo pretežko. Vsi smo na koncu prišli do štartnega mesta, polni lepih dogodivščin in zopet močnejši z izkušnjami. Za nas, ki smo se prvič preizkusili v vzvratni hoji je pa takole: tudi avto je prvič težko peljati vzvratno, pa danes obvladamo. Vaja dela mojstra!

Pri Erjavčevi koči se srečamo z junaki iz Butinarjeve, ki so nas prehiteli za dobro uro. Analiza je bila sledeča: spet nam je uspela ena odlična tura z odlično ekipo. Pohvala vsem za vztrajnost, močno voljo ter dobro voljo, našim vodičem pa predvsem za potrpežljivost in deljenje dragocenih znanj 🙂 smo pa res ena super družba, a ne!

AŠ – gibanje naveze v snegu

V nedeljskem jutru smo se Mare, jaz in 12 tečajnikov podali skozi Zavrh proti Sred. vrhu, kjer smo izbrali primerno pobočje za praktično urjenje gibanja naveze v snegu. Oblikovali smo 6 navez, delale so pa v resnici 4, saj več vrvi z Maretom nisva zmogla zagotoviti… Pa so se vmes malo pomenjali in je bilo tudi v redu.

Prikaz sidrišč v snegu in možnosti vmesnega varovanja so bile opravljene bp, sledil je še vzpon do vrha in uživanje na sončku, pa seveda ob debati, kam bi se v takih razmerah dalo še it. Idej je bilo cel kup…

Pohvale tečajnikom za zagnanost in prizadevnost, se vidi, da v gorah uživajo in si želijo več. Midva z Maretom sva bila zadosti za potešit osnove, več bo treba tudi s pomočjo še koga s ferajna. Pomoč tudi kakšnega izkušenega pripravnika je vedno dobrodošla…

Ob povratku sta nas razveselila tečajnica Nina in Mario, ki sta poskrbela za okrepčilo na Smokuški planini – pohvalno. Skratka, bil je lep in produktiven dan. Kmalu spet kaka akcija.

Poplez(s)avanje v Pakli

Več kot 14 dni je že tega, ko smo zaključili vikend, ki bo mnogim od nas še dolgo ostal v spominu.
Preživeli smo ga namreč v Paklenici, ki je s svojim 400m visokimi kanjonskimi stenami in z več 500 različnim smerem prava plezalna meka.

Nekateri so se na nekajurno pot odpravili že v četrtek 11.4.
večina pa nas je zaradi obveznosti prišla šele v poznih petkovih urah.
Razdelili smo se po apartmajih in določili sobotne naveze upoštevajoč, da mora na čelu vsake biti izkušeni stari maček 🙂
Izvedeli smo tudi za načelnikov rojstni dan, tako da smo imeli izgovor za kakšno pivo in pogovor o prihajajočih vzponih.

V sobotno jutro so nas prebudili zvoki dežja, ki pa nam niso vzeli poguma, saj je bila vremenska napoved dobra.
Padavine so kot naročeno kmalu res ponehale, zato smo z manjšo zamudo vzeli opremo ter se odpeljali stenam naproti.

Ob prihodu v park smo se razdelili po vnaprej določenih navezah:
Severni greben(3) so napadli Irena, Maja, Tadeja, Luka in Raf.
Nosoroga(4b) obiskali Ksenija, Miha in Luka.
Oprosti mi pape(4a) preplezala Nanika in Robert. Luka L. & Luka P. sta se odločila obiskati Severno rebro(4b+), načelnik pa naju je s Klemenom M. popeljal po Kanjonski(3+).

Naštel sem le nekaj navez kamor so nas tečajnike peljali na tako rekoč prvo resnejšo izkušnjo s skalo, ki pa je bila navkjub jutranjemu dežju kaj hitro suha.
Vse smeri so bile več-raztežajne zato smo ponovili osnove komunikacije, varovanja, izdelavo sidrišč,..
Naj ob tem tudi poudarim, da je občutek v nekaj stometerski steni čisto nekaj drugega, kot smo bili vajeni iz telovadnice. Tukaj vidiš vso lepoto narave in zraven poješ še kakšen špargelj, ki ga sem in tja “urajmaš”.

Pozno popoldan smo vsak iz svojih koncev počasi začeli kapljati proti parkirišču na katerem smo modrovali kaj vse smo tisti dan preživeli.
Dokaj hitro pa smo ugotovili, da prazen žakelj težko stoji pokonci, zato smo se odpravili na zasluženo večerjo. Slednja je sprožila vso nabrano utrujenost tistega dne in v posteljo popeljala marsikateri alpinistični up.
Večer smo preživeli ob “okrogli” mizi na verandi, ponosni na dogodke ugašujočega dne.

Nedeljsko dopoldne je za večino minil v znamenju vertikale.
Večino – sem napisal, ker z Ireno zaradi poškodb nisva mogla zraven.
Sam sem bil jezen na zatečeni gleženj in na to, da se Markotu in Klemenu nisem mogel pridružiti pri naskoku na Nosoroga.
Ostali so lovili še zadnje plezalne ure, ki pa so se okoli druge ure popoldan z odhodom domov prehitro končale.

Naj na koncu pripomnim, da za nas tečajnike to ni bil prvi stik s skalo,
saj smo imeli teden dni prej predpriprave v Glinščici.
Toda prvič preplezati nekaj 100m je izkušnja, ki je zlepa nepozabiš!

Irena, Ksenija, Tadeja, Klemen, Robert, Luka – hvala vam za opis&slike

Ledni tečaj pod Prisojnikom

V nedeljo zjutraj smo se člani AO-ja in tečajniki zbrali pred ferajnom, kjer smo strnili vrste in se s kombijem in avtomobili namenili proti Koči na Gozdu. Lepo vreme, ugodne temperature in dobra volja sta nas pripeljala pod steno, kjer je bilo že kar nekaj šol in tečajnikov. Zato smo vsak svoj nahrbtnik z vso opremo prinesli v bližino levega slapa in se razdelili v tri skupine.

Po predstavitvi osnov smo se se spoprijeli z “ostrimi” lednimi vijaki, sidrišči, sidrišči Abalakov in uporabo cepina ter derez. Med tem so nam inštruktorji uredili sidrišča za varovanje od zgoraj in prvi poskusi razbijanja ledu so se začeli. Vsem prisotnim je uspela več kot ena smer. Na koncu pa smo lahko poskusili tudi malenkost daljšo in z velikim navdušenjem lahko povem, da je bilo enkratno.

Po končanem tečaju smo v KNG analitčno rešili nekaj plezalnih težav, v drugem krogu pa tudi že vse ostalo. Zato je načelnik odločno zaključil debato in odpeljali smo se domov.

Hvala vsem za trud.

Slike sta prispevala Božo in Aljoša

Skupna tura na Kamniti lovec

V nedeljo smo bili na Kamnitem lovcu (2071 m). Jutranja megla po Zgornjesavski dolini se je do italijanske meje razkadila, oblaki so se začeli trgati in z belo pokrite smreke višje gori so se že odele v žareče barve jutranjega sonca. Parkirali smo v vasi Žabnice, od koder smo se po Višarskem grabnu mimo kapelic povzpeli do planine. Kratek postanek in že smo nadaljevali po smučini nad vasjo. Na pobočju pred nami ni bilo videti nobenega, za nami tudi ne, smučina je na vsake toliko celo izginila pod napihanim snegom. Pogledajoč na belino pred nami, smo se spraševali, le kje so začrtali vijuge verjetno redki smučarji prejšnji dan.

Na pobočju pod krnico smo naredili snežni prerez in preizkus, ki je potrdil, da je snežna odeja stabilna za nadaljevanje vzpona. Kot naročeno se je ravno med našo snežno analizo prikazalo še nekaj slovenskih kolegov. Brez obotavljanja smo jim prepustili vodstvo in prvi vzpon na vrh tisti dan. Utrdili so smučino pred nami in naredili stopinje v grapi pod vrhom. Nekateri peš drugi s smučmi smo jim sledili in kmalu tudi sami stali pri križu na vrhu. Razgledi povsod naokoli so bili neverjetni, smučanje nazaj pa eno izmed najbolj uživaških. Na izhodišče smo se raje vrnili po poti vzpona kot pa po smučišču, nedotaknjenega terena je bilo med smrekami še več kot dovolj.

Tako je smučanje in taki so dnevi, zaradi katerih je vedno znova zjutraj lažje vstati, in sicer z zavestjo, da mogoče bo pa nov dan spet nov najboljši.

Prisotni: Luka, Tavči, Timi, Rok, Katarina, med tečajniki pa Anton, Mitja in Matevž.