… svedrovec, sva z Jakom (AO Cerkno) plezala v sredo. Da spodbujamo finančno stanje v slovenskih kočah (v resnici pa predvsem zaradi šparanja moje kondicije), sva se že v torek po šihtu zapeljala čez Pavličevo sedlo v Logarsko dolino do Doma planincev in se odpravila proti Koči na Klemenči Jami. V družbi prijaznih oskrbnikov in nekaj drugih gostov, sva preživela prijetno popoldne na nekoliko bolj znosnih temperaturah, z golažem in pico ter pogledom na smer. Tako sva naslednje jutro imela le še slabo uro do pod stene. Pri vstopu v smer je še nekaj snega, katerega pa lahko brez težav obviješ. Navezala sva se pred travnatim cugom v desno, česar osebno niti najmanj ne obžalujem, saj je skala tam res v slabem stanju. No, na srečo, je ta v nadaljevanju smeri veliko boljša, če ne celo odlična. Sledi poplezavanje levo in desno po Ojstrici, orientacijsko nič kaj preveč zahtevno, dokler ne prideš do znane Herletove prečke, kjer narediva pavzo za napolitanke. Jaka suvereno spleza detajl smeri in mi gentelmensko podaljša komplete, če bi bila kriza po tehniki, katera pa tudi zame ni bila potrebna. Sledi še kar nekaj prečenja v levo s celo nekaj metrov poplezavanja navzdol, dokler smer zopet ne zavije navzgor. Nato naju še trije cugi ločijo do šodrastega izstopa, nakar doseževa Kopinškovo pot. Kompromis za skrajšan jutranji dostop skompenzirava z osvojenim vrhom Ojstrice, kjer v prijetnem vetru in oblakih pomalčava sendviča. Sestopiva čez Škarje nazaj proti Klemenči, se ofrišava pri vodi pri koči in nadaljujeva do avta. Analizo ture narediva z res dobro belo kavo (pa še pikotek sva dobila zraven) in pa s postankom na sladoledu.
Smer je lepo plezljiva, po štriku precej daljša kot 500 m, štantov je ogromno, klinov kar nekaj, še vseeno pa set frendov pride prav.
Kaj še rečem, človek bi se lahko navadil bit 2 dneva na šihtu, en dan frej, pa spet 2 delat 😉
