Glede na visoke temperature med tednom se je za vikend tokrat iskala smer, ki bo v senci. Nik še ni plezal v Debeli peči, jaz pa tudi samo Jesih-Potočnik, zato sva si za plan zadala Sekločevo smer. Sama sem šla v njo z nekaj respekta, saj nekateri o njej pravijo, da so petice v njej kar konkretne (sami se mi iskreno res ni zdelo, mogoče pa sem imela res samo dober dan?). Celotna smer poteka po zelo dobri skali (previden je treba biti le v drugi petici na večjo ‘lusko’, kjer sta dva klina povezana s črnim prusikom) in je kot se za klasiko in popularnost smeri spodobi bogato opremljena. Na koncu smeri sva se orientirala po narisani sklici in namesto leve variante po prečki v smer Jesih-Potočnik izbrala bolj direktno – 2 cuga strmejše plezarije z le enim klinom, se pa da marsikaj dat noter in zabit – tako da sva se izstopu priključila nekoliko višje. Sledil je še že meni znan izstop po IV-ki in kompaktnih belih ploščah na greben Debele peči. Na vrhu sva srečala kar nekaj znanih obrazov in nato sestopila skupaj v družbi Tine in Gašperja iz Kranja po lovski poti, ki ni nič kaj krajša od lani. Te pa tik pred Kovinarsko kočo ob poti razveseli ogromno gozdnih jagod, kar pa tudi ni slabo.
