Že med tednom sva se z Gašperjem dogovarjala, da se gre v nedeljo sprobat Pocarsko na Grebencu. Jaz sem bila še malo skeptična, češ, še nikoli nisem bila v takih hribih, in prvič brez mentorja, Gašper pa je bil precej odločen v sam odhod, čeprav tudi sam še nikoli ni plezal celo smer kot prvi.
Kot ste že posumili, je Gašperjev “pejva” zmagal in danes sva že zelo zgodaj drvela proti Vršiču.
Kratek vzpon in že sva pod steno. Odločiva se, da bova vstopila lepo počasi, zato se pred pričetkom še malo okrepčava in poklepetava, v vmesnem času pa naju dohiti naveza. Ker sta bila že izurjena, sva ju pustila naprej in tako kar nekaj časa čakala pod steno, da sta sotrpina odplezala naprej. Ves čas je namreč nekaj letelo dol, zato sva se previdno skrivala na varnem pod skalo.
Ko se je situacija umirila, sva se navezala in Gašper, kot prvi, je štartal svoj prvi cug. Plezarija je lepo tekla, kar naenkrat pa opazim, da imava še cca. 10m štrika. Prejšnja naveza je štant delala prej. Gašperja pokličem, mu povem, in sčasoma ugotovi, da je bil štant nekje skrit, zato se vrne in ga poišče. Ko mu uspe najti svedrovce, naredi štant in na vrsti sem jaz. Iskreno povedano je bila plezarija nekaj novega, saj se, za razliko od plezališč, tukaj skoraj vse maje, pa malo bolj strmo je bilo vse skupaj. Ampak super smer, prav prima za začetnike.
Uspešno sva napredovala, Gašper je odlično vodil plezarijo in varoval natančno po mojih začetniških in trdih merilih. 🙂
Na 4. štantu se nama je po nenavadnih okoliščinah, ki jih poznata samo Bog in ciganka, začel obračati štrik. Ne vem za ostale, ampak zame je bil to najtežji del plezarije, saj je bilo vse tako zavito, da so me roke bolele samo od napornega varovanja in razvozlanja vrvi.
Tudi to sva uspešno rešila in se, kot bi mignil, znašla na vrhu. Zgoraj srečava še rojake iz AO Pot, iz Ljubljane. Izmenjamo par besed in odhitimo v dolino, saj je pričelo iz daljave grmeti. Tresla se je gora, rodila se je miš. Dežja ni bilo, plezarija ni bila tako strašna, kot je sprva zgledala in z Gašperjem sva vsak na svoj način dosegla nekaj novega! Jupi! 🙂
Za konec pa še na že poznano lokacijo, k Tičarjevemu domu, kjer sva naredila analizo in že pogledujeva k naslednjim podvigom.
Hvala Gašperju za trmo in Rafu, ki nama je priporočal smer.
