V petek 12.10. smo se v zgodnjih jutranjih urah zbrali združena ekipa DGRS Jesenice, AO Jesenice in AO Radovljica (Matevž, Jao, Žiga, Miha, Matija, Matic, Urban, Mare) in krenili proti Courmayerju. Vožnja do tam kot vsaka vožnja – vleče se, pa vedno mora nekdo na stranišče.
Prispeli smo pred poldnevom, na parkirišču še pregledali in posortirali opremo, si sposodili kar smo pozabili in se z gondolo skyway pripeljali 2100vm višje. Vožnja je s presedanjem vred precej hitra, pa nas je nekaj imelo malček težav z višino, a so do naslednjega dne vse minile.
Polovica se nas je nastanila v koči Torino, zato smo tam pustili del opreme. Z lažjimi nahrbtniki smo šli na ledenik na vajo, ostali pa s težkimi nahrbtniki z vso opremo za bivanje na ledeniku vred. Do prve primerne ledeniške razpoke smo prišli v pol ure. Tam je Matic pokazal vse postopke za reševanje padlega v razpoko, nato pa smo eni viseli v razpoki, drugi pa vlekli ven. Seveda smo vsi vse takoj razumeli in pravilno naredili vse postopke. Po končani vaji se nas je polovica vrnila v kočo Torino, ostali pa postavljat šotore na primerno mesto za dostop do smeri naslednji dan.
Matic in Matevž sta si namenila dati opravka v Hudičevem grebenu Mont Blanc du Tacula, Matija in Jao ter Miha in Žiga v Kuffnerjevem grebenu Col Maudita, midva z Urbanom pa prečenje Aiguilles Marbrees.
Matija in Jao sta imela težave na začetku. Izbrala sta namreč drug vstop v smer oz. na greben kot Miha in Žiga, prišla na neprehoden teren in zaradi slabih razmer obrnila po devetih rastežajih, ko sta še lahko. Baje je greben v dobrih snežnih razmerah poezija; no, tokrat ni bilo tako. Miha in Žiga sta smer spedenala in na sestopu srečala Matica in Matevža, ki sta sestopala z Mt. Blanc du Tacula. Skupno so potem iskali prehode čez ledenik, plezali po viseči lestvi (klikni na 20181013_175504 ) in v temi iskali obvoze okrog razpok. Mihu in Žigi je vse skupaj vzelo 17 ur, Maticu in Matevžu pa do šotora kako uro manj. Z Urbanom sva bila zjutraj na vstopu prva in “sportski lagano” prišla na vrh, ter potem do škrbine za spust nazaj na ledenik. Časa sva imela dovolj, vodniki so s klienti bili za nama, zato se nisva spustila, ampak sva prečila še južni vrh in popoldan že uživala na sončku pred kočo ter delala plane za naslednji dan.
Ta naslednji dan pa se je začel z gosto meglo in oblačnostjo, vetrom in mrazom. Očitno smo v petek in soboto izkoristili ves bonus lepega vremena. Nobenemu ni bilo potrebno dvakrat reči, da gremo v dolino, tudi iz sobe so nas začeli ven metati. Na srednji postaji smo šli v botanični vrt (oktober na 2100m ni ravno pravi čas za ogled rožic), nato pa pri kombiju počakali še na sotrpine, ki so morali priti z ledenika.
Matevž je bil ponovno nepravično izžreban za voznika domov (ker se je že tja gredoč izkazal), vožnja pa: kot v prvem odstavku.
Za nekatere je bilo to prvo srečanje s plezanjem na taki višini v mešanem terenu, nekateri to obvladajo u nulo, vsem pa je bilo skupno: uživali smo in vse muke so pozabljene. Še pridemo. Hvala ekipi za udeležbo, GRZS-ju za kombi in Matevžu za neizmerno voljo do vožnje.
ps/ Če sem kaj narobe napisal, pa bodo akterji že povedali kako in kaj. Pa še kot zanimivost kako zgleda Plaz iz Mt. Blanca
