V sredo sva z Nikom (AO Radovljica) plezala v Šitah. Zaradi obilnega deževja dan prej sva v prvih raztežajih za boljšo psiho tipala po lužicah in občasno po mokri travi. Sidrišča so sicer opremljena s klini in pomožnimi vrvicami, sva pa vmes precej zabijala, ker za metulje skala ni ravno idealna. V lažjem svetu na sredini smeri sva se razvezala in iskala prehode po kaminih in grapah. Izogibala sva se strmih trav na odprtem, ker je bilo še vse namočeno. V 50 m kaminu je dovolj klinov, tako da je bilo treba kar šparati z vpenjanjem, da je sploh ostalo dovolj opreme za sidrišče zgoraj. V zadnjem raztežaju te čaka še zadnje težje mesto, ko že vidiš konec smeri, pa vendar se zaveš, da se je za tiste zadnje metre še potrebno potruditi. Zaradi razmer sva plezala nekoliko dlje kot predvideno, iz smeri sva izstopila šele pozno popoldne. Precej časa je šlo tudi na račun orientacije, ker se pač prav veliko od plezanja smeri pred leti nisem spomnila. Nazaj v Tamar sva sestopila skozi ozebnik, kjer sva v grabnu zaradi nepričakovanih snežnih razmer sredi avgusta še enkrat brez slabe vesti vzela vrv iz nahrbtnika.
