Zadnji avgustovski dan. S Poldovega rovta mimo Brinove glave in v Brinje do vstopa v Reljotovih smer Rosa, je tam okoli 1000 višincev. In samo res lepemu okolju, razgledom ter dobri družbi, se je za zahvalit, da je pot minila dokaj hitro. Pod steno sta se Tadej in Dragica odločila za grebensko prečenje Kopice, midva z Majo pa za smer, ki je od spodaj obetala čedno plezarijo. Na vstopu najdeva en prusik, zato se korajžno poženem v cug z oceno IV, -V. Malo zatikam, zabijem tut en klin, a o petki ni ne duha, ne sluha. Tudi prav … Nadaljevanje smeri je bilo iskanje plezarije med belimi stebri čvrste in monolitne kamenine in travnatimi, skrotastimi zaplatami. Prehode sva določala kar sproti in približno sledila skici. V celi smeri je od preje tičal le 1 klin in je tako tudi še sedaj.
Na vrhu sem od Tadeja dobil spodbuden podatek, da je greben zelo luftig in da se splača malo pozihrat. Pogled desno dol v dolek Med plazmi je bil enak pogledu levo v Brinje – globoko odsekano takoj ob stopalih. Oddahneš si šele na škrbini pod Dovškim križem, kamor se prelisjačiš po poličkah okoli zadnjega stolpa.
Sledil je sestop do B II, ki je v zglednem stanju! in po meliščih h Kristlnu na enega.