V torek sva z Vladotom R. plezala Pokljuško v NŠG in Pocarsko v Mali Mojstrovki. Pokljuška se ponaša z odlično skalo, v Pocarski sva tudi uživala. Smer je lepa, v njej najdeš prav vse – od krušljive do kompaktne skale, od plat in prečk do zajed in previsov. Poleg svedrovcev sva si lahko ogledala še celo vrsto različnih klinov.
V sredo sva z Alenko (AO Kozjak) plezali Debelakovo smer v Veliki Mojstrovki (IV+/IV, 450m). Na dostopu je še velika zaplata snega, ki se jo da obiti po desni. Na začetku smeri je skala precej krušljiva in polna drobnega peska, vendar se kmalu izboljša in v vsakem naslednjem cugu plezaš po lepši skali. Najtežji del je tik pod prvo IV, na skicah je sicer označen s III+. Ne vem, kaj se je tam zgodilo s skalo, ampak verjetno nisva edini, ki sva ta del preplezali s pomočjo enometrskega prusika s tremi zankami, ki visi tam. Kasneje mi je tudi postalo jasno, zakaj so na vseh treh sidriščih do tega dela pripravljeni prusiki za spust. Plezali sva dobrih 6 ur, večinoma sva vlekli dva cuga skupaj, dolgi so nekje od 50 do 65 m. Popolnoma vsa sidrišča so opremljena z vsaj dvema klinoma (razen vstop in konec), vmes pride prav tudi kakšen metulj. Prevelike potrebe po zabijanju klinov tako nisva imeli. V zgornjem delu smer po izpostavljenosti in dobri skali spominja na Bele vode. Orientacija ni posebno zahtevna, če slepo slediš skici iz Miheliča. V slavni prečki se počutiš kot kralj na sprehodu sredi navpične stene, 60 m dolga prečka je označena z I, klini so nabiti skoraj na meter in do sidrišča človeku že zmanjka opreme. Smer je izredno lepa in z najine strani definitivno vredna ponovitve.