Z Neli in Nejcem Klemenčičem smo bili za 1. Maj v labskih peščenjakih. Sveto prepričani da je to na češkem, smo bili prijetno presenečeni, da je polovica stolpov v Nemčiji. Ker smo na internetu dobili več informacij o nemškem delu smo se odpravili tja. Spali smo v boofih, ki so nekakšne jame v katerih je dovoljeno spati, saj naj bi bila taka tradicija plezalcev. Tradicionalno pa je tudi plezanje. Svedrovci so v starih klasikah 25m narazen, pri novih pa je odvisno od prvih plezalcev. Ni dovojeno uporabljati magnezija, frendov in jebic, zato so sploh poči, ki so vse z vzporednimi stenami psihično zelo zahtevne.
Prvi dan smo kupili vidniček in nekja poizkušali plezat. Prvi dve smeri sta nas zavrnili, ena ocenjena cela samo s V. Zato pa smo v tretje uspeli prit na vrh prvega stolpa. Ko se navadiš na skalo in slabo varovanje se da čist normalno plezat. Vsi navdušeni nad plezanjem in lepim vremenov zvečer smo šli spat in se zbudili v dež, čeprav je bila napoved boljša.
Po treh dneh prekladanja, slabe volje zaradi vremena in enim zvitim gležnjem(mojim) zaradi teka po gozdu smo končno našli suhe skale. Lokalci so nam priporočili lepo smer po počeh, ki jo je Nejc suvereno vodil. Po treh cugih strme(previsne) plezarije smo končno stali na vrhu.
Naslednji dan je bil še lep, zato smo takoj zaštartali v eno klasiko. VI- v vodničku. Plezanje ni bilo težko ampak je bilo varovanje zelo slabo, zato smo obrnili pod vršnim kaminom, ki je bil še malo sluzast. Ni mi jasno, kakšni majstro so tam plezali leta 1913. Ta dan kasneje smo plezali še težje smeri novejšega datuma, ki pa so lepo plezljive.
Skratka, stvar priporočam vsem, plezanje in pokrajina sta zelo lepa, varovanje pač ne. Sicer pa lahko vsak najde smer ki mu je primerna(varovanje, ocena). Mi smo plezali(cicer bolj malo) smeri do VIII. Najlažje je tako da pogledaš pod steno, katere smeri imajo več varovanja in se odločiš za te. Zanimivo pa je, da je ravno obratno kot v granitu. Plate so bolje varovane kot poke.
slike so v albumu
