AO Jesenice

Včeraj sva se z Uršo iz AO Mojstrana odpravila v Triglavsko severno steno. Ob 5h zjutraj sva se iz Mojstrane odpravila v dolino Vrat in nato do vstopa v steno. Na vstopu v Slovensko in Nemško smer sva še enkrat pogledala vremensko napoved. Le ta je pokazala, da morebitnih popoldanskih ploh ne bo,:)) zato sva se odločila za kratko Nemško smer. Hitro sva napredovala iz stolpiča na stolpič in bila pri Gradu. Od tam so naju ločili še trije raztežaji do Nemškega turnca. Po lepem plezanju skozi kaminček sva bila par minutk čez 11to že na Nemškem turncu. Sledila je malica, malo sva se osvežila s pijačo in vpisala v vpisno knjigo. Ker je bil za Uršo to prvi vzpon čez steno sem ji pokazal še kako potekajo Zlatorogove police, kje je Nemška grapa, Slovenska grapa, Slovenski stolp, dolga Nemška smer, Ladja, Čop…Nato sva se odpravila proti Zimmer – Jahnovem izstopu. Kmalu sva se znašla pod njim in ga splezala, tako so bile vse težave kratke Nemške smeri za nama. Vrvi sva pospravila v nahrbtnik in se odpravila po grapi v kateri je še kar nekaj snega, možen je obvoz po skalah po levi strani do roba na vrh stene. Sledil je še sestop po poti čez Prag nazaj v dolino Vrat. Sestop se mi je kar pošteno vlekel, vendar v tako prijetni družbi, sem tudi utrujenost odmislil.

24. 7. 2018 Sva se z Maticom odpravila plezat Comicijev raz v Jalovcu. Pot v Tamar sva si skrajšala s kolesarjenjem, naprej pa je bilo potrebno peš. Kljub napornem dostopu sva bila hitro pod vzhodno steno, kjer naju je pozdravilo sonce. Po pol ure lažjega plezanja sva se na Kegljišču navezala in vstopila v smer. Smer je zelo lepa varianta SV raza, ki jo je Emilio Comici s soplezalci preplezal že leta 1934. Je precej navpična in konstantna petica s solidno skalo in tudi varovanja je dovolj. Zadnji raztežaj, ki vodi čez previs je po skalnem podoru leta 2004 ocenjen s 6+ in ponuja lepe razglede na vseh 400 metrov, ki nas ločijo do vznožja stene. Za celotno smer sva porabila dobre tri ure. Izstopila sva na Streho in po pol ure hoje dosegla vrh. Ker so se po nebu začeli nabirati temni oblaki sva se kar takoj odpravila v dolino. Po dveh urah sestopa sva bila v Tamarju in s kolesi oddrvela do avta.

Ker letos še nisem bil v hribih razen enkrat v NŠG sem si že dolgo časa želel daljše ture. Zato sem se razveselil povabila Nejca in Krištofa iz AO Radovljica, da gremo v četrtek nekam plezat. Zmenili smo se za plezanje v Škrlatici.

Začeli smo po Spomiski smer Barbare Perčič, ki se začne zelo strmo in krušljivo. Po prvem raztežaju se skala spremeni iz slabe v odlično, strmina pa ne pojenja. Na gredini smo v iskanju boljše skale zavili v Smer ob zvoniku, ki sta jo prva preplezala Hladnik in Mihelčič leta 2009. Ta smer ima odlično skalo in veliko kaminov vseh velikosti, zaključi pa se na škrlatiških gredah. Tam smo se odločali kako naprej in prevladala je ideja, da nadaljujemo po skalaškem stebru. Tega smo kot precej navez suvereno zgrešili in plezali po neki desni varijanti z dobro skalo in spet precej kamini. Zaključili smo po polici v škrbino med Rakovo špico in Škrlatico.

Če koga zamika smer mu jo priporočam, mi smo čez celo steno naredili 16 raztežajev, od tega 11 po kaminih. Razen prvega raztežaja je skala odlična in kljub relativno nizkim ocenam se precej naplezaš.

Po neskončnem poplezavanju v naboranih smereh nad Vršičem, je bilo potrebno narediti en mali miselni preskok in se podati v strme dolomitske stene. Eni prvič, drugi (starejši) pa … Dejstvo je, da sta za večjo skupino ljudi primerni področji le Falzarego in Sella, kjer se da solidno kampirati in napadati hitro-dostopne stene. Mi smo bili za prvo varianto, kjer je možnosti res neomejeno.

Ker so eni prvič šlatali dolomitsko skalo, so bile smeri nekoliko lažje (malo tudi letom primerne), so pa zato okusili plezanje v skopo opremljenih smereh z solidno naklonino. Frendi, jebice in gurtne so prišle na svoj račun, mi pa do varnega plezanja, čeprav glava včasih noče…

Poleg plezanja je bilo treba tudi malo peš – eni na Lagazuoi, drugi na Tofano, pa tudi frikanja ni manjkalo. Prov fajn, ker je bilo vsem fajn. Smo pa v dveh dneh splezali: Ibex, Via Gianleo, Via dei projettili v  Lagazuoi picolo, Parete ovest in Via Normale v Torre Falzarego, Diedro Nord v Cinque Torri, pa še kakšno, ki je ušla iz spomina.

Kakorkoli, Dolomiti so bili in so še vedno nekaj posebnega. Precej tudi zaradi dobre kompanije, ki smo jo sestavljali: Maja, Majda, Aleksandra, Nanika, Metod, Mare N., Peter s sinovoma Rujem in Janžom, Luka, Tomaž, Pero (Jao), Seba, Miha, Rajc in jest. V mislih pa je bil z nami sigurno tut naš prezidente, ki je ta vikend poročil sina.

……»Vidimo se prihodnjič, ko boš bolj prijazna« sva se poslovila in ji obrnila hrbet. Ja, v ponedeljek sva imela dober namen preko Bavarske smeri v Steni, a je očitno vreme zopet prelisičilo vremenarje.

Morda pa na ferajnu v pohodniškem segmentu le nisva taka lenuha, saj dve uri dostopa do smeri ni kar tako, da potem obrneš nazaj v dolino. Če čepiš pod steno ves ovit v meglo in vpijoč v nebo čakaš tisti preobrat, ko ti ne bo več treba razmišljati ali vstopiti v smer, ali odgovorno zapustiti prizorišče, se vprašaš po smislu. In ko si ogleduješ in s prsti dotikaš mokro skalo, se spomniš, da se je nekoč, nekje v mokroti že nekaj neljubega zgodilo.

Torej odločitev je jasna : »Čao Stena« do naslednjič. In kam sedaj? Dopust imaš, ne zapravi ga v piš. »A greva frikat, ali plezat Peričnik?«, vpraša Božo.               Ob vsej opremi za klasiko, pa res ne greva frikat. Ali sva člana alpinističnega odseka ali nisva. Danes morajo klini peti in kladivo se mora vihteti.

Ponoviva vajo; še en dostop do smeri Peričnik v Lengarjevem Komnu. V tistih koncih se je vsaj sonce malo nasmihalo, a je ozračje še vedno terjalo po toplih oblačilih.   V smeri je Božo zabil še dodatne štiri kline ob jasnih navodilih, da tokrat ne bo užitkov bemtenja ob izbijanju. Naj se klini Jeseničani važijo v steni in ostanejo zanamcem.

Maretu v vednost: mravlje na vmesnem štantu so še vedno neprijazne in o selitvi nič kaj ne razmišljajo. Nasprotno, očitno se veselijo novih plezalcev.

Opravljena dobra dela: med plezanjem in spustom z vrvjo sva naredila nekaj čistke.

Čisto lepo zapeljan “manic monday”.