AO Jesenice

Danes smo Polona, Enej, MIha, Urban in Matic uradno otvorili plezališče Mlinska Peč v Plavškem rovtu.

Zgodba o plezališču se je začela leta 2016, ko mi je Polona Klinar omenila neke previse v grabnu med Plavškim rovtom in Planino pod Golico, ki naj bi bili za pogledat. Zadevo sem šel pogledat naslednje leto in me je takoj navdušila. Kmalu sem začel spraševat okoli čigava je zemlja, Manca Klinar mi je uredila soglasje soseda, tako da sem lahko na ferajnu začel fehtat svedrovce. Julija 2017 sem navrtal prvo smer, nato pa z nekaj prekinitvami do avgusta 2018 še ostale.

Sedaj je v plezališču 17 smeri, prostora je še za eno ali dve. Trenutno je en 6b, en 6c, en 6c+, en 7a, dva 7a+ in en 7b+/c. Ostalo so odprti projekti. Kdor se jih bo lotil in splezal, naj ime in oceno sporoči na kosir.matic@gmail.com. Želja članov AO Jesenice je, da bi bila imena lokalna, domača jeseniška ali v skladu z železarsko tradicijo.

Stena je kar precej previsna brez nekih boljših oprimkov. Kljub nižji višini smeri se kar precej naplezaš, saj so vse smeri dokaj konstantne.

Določene smeri so vedno suhe, nekatere pa le poleti. Stena je sicer obrnjena na vzhod, poleti v senci po 11ti uri, bližnji potok pa odhladi ozračje, tako da se da plezat tudi ko je v dolini zelo vroče. Plezanje je možno tudi v dežju, dokler ne zamoči.

Pod smermi je dovolj ravnega prostora (kljub temu da je ponekod malo blatno), da je plezališče primerno za obisk z otroci, vendar je potrebno trenutno še malo paziti, ker se najde še kakšen majav oprimek.

Dostop: Pri zdravstvenem domu jesenice zaviješ na cesto proti rovtam ter slediš tablam za Plavški rovt. Na začetku vasi je parkirišče pri kapelici, kjer parkiraš. To je edino primerno parkirišče v vasi, zato naprošam vse da to spoštujejo. Od tam peš po cesti naprej do drugega odcepa desno, kjer stoji smerna tabla Planina pod Golico. Sprva asfaltni cesti in nato kolovozu slediš skozi gozd in čez travnik do grabna kjer se nahaja stena. 10min hoje.

Vodniček se nahaja v skrinjici pod steno ter na strani AO Jesenice.

Vodniček: PLEZALIŠČE MLINSKA PEČ 

Za sredo je bilo napovedano lepo vreme, zato sva bila z Božom enotnega mnenja da obiščeva dolino Belih vod v zahodnih Julijcih. Jutro je bilo zelo hladno, -4 stopinje ko sva stopila iz vozila. Postopoma se je z vzpenjanjem tudi ozračje segrevalo in nad kočo Bruner naju je pozdravilo sonce. Ko sva prispela do vstopa v smer, sva še malo posedala na sončku, da se je še malo ogrelo potem pa sva se najprej lotila desne Diretisime. Smer vstopi 50 m desno od Diretisime in te 2 dveh raztežajih vodi do vstopa v izrazit kamin. Smer gre po kaminu 2 raztežaja, kjer moraš splezati dva detajla V. Nato sledi lepo poplezavanje III-IV do vrha smeri. Smer ni nič opremljena, izjemoma so stojišča, zato sva smeri dodala tri klini. Božo je celotno smer splezal v vodstvu. Sledili so trije spusti po vrvi po smeri Diretisima, kjer imaš urejena sidrišča za spust. Potem sem bil za plezanje v vodstvu na vrsti jaz. Splezala sva še Diretisimo, ki je res prava lepotica. Prvi raztežaj gre skozi znamenito okno, možen je tudi lažji obvoz. Potem pa smer sledi črni razčlembi tri raztežaje imenitnega plezanja, polnega peščenih ur, rogljev in skalnih mostičkov, kjer si z lahkoto nameščaš sprotno varovanje, tu in tam se najde tudi kakšen klin. Po 4 raztežajih pa se stena položi in do vrha plezaš II-III približno dva raztežaja. Skala me je spominjala na Dolomitsko. Zopet sva se spustila po vrvi na vstop smeri, pospravila opremo v nahrbtnik in se odpravila v dolino. Za nama je bil prekrasen jesenski dan.

Lani sem prvič šel ta lep greben v Kamniško Savinjskih Alpah. Bil mi je všeč, zato smo se v torek Božo, Grega iz GRS Kranjska Gora in jaz odpravili poplezavat po tem lepem grebenu. Grega mi je že na začetku letošnjega poletja izrazil željo, da bi rad malo pobližje spoznal Kamniške Alpe, zato sem predlagal Zeleniške špice. Skozi Repov kot smo se odpravili na Staničev vrh in prečili greben do Srebrnega sedla. Sestopili smo iz Srebrnega sedla skozi Repov kot na Jermanco.

Po 70 letnici AO Jesenice, ki smo jo praznovali pred časom, smo v nedeljo praznovali še eno 70 letnico. Septembra 1948 so se člani AO Jesenice odločili, da po bivakih I, II in III zgradijo še bivak IV. Udeleženci/ke akcije smo se tega spomnili bolj kot ne slučajno. Zato je bilo kar prav, da smo ga malček olepšali. Notranjost in okolica sta bili presenetljivo snažni, pločevina bivaka pa je kar klicala po sveži barvi. Streho, J in V stran smo zdrgnili in na novo prebarvali. S in Z stran pa sta bili deležni samo malo popravkov; saj ne, da se nam ne bi ljubilo, a barve je zmanjkalo prej, kot je bilo predvideno. Imamo pa razlog, da bomo čim prej spet prišli. Treba bo nadomestiti tudi izgubljene matice zapiral polken, pa še kakšna malenkost se bo našla.

Hvala vsem sodelujočim.

Nepričakovano povabilo v soboto zvečer in nebeško modro nebo zjutraj sta obljubljala krasno nedeljo in mahnili smo jo na Vršič.

Ker je dostop prekratek, da bi se človek ogrel, nam je ob 8h zjutraj  1. raztežaj Viteške kar malo načel premražene prstne blazinice (identifikacija s prstnimi odtisi verjetno ne bi bila možna), ko pa nas je obsijalo sonce, je bila plezarija zaradi grobe luknjičavosti skale kljub mokroti na nekaterih delih res en sam užitek. Raztežaju 6c smo se izognili v desno – po prečki v Hudo mravljico in se ob 11h že “krepčali” pod vstopom v Zajedo s platami. Že nekaj časa sem si želela ponovno zaplesati s Kekčevo steno, ki mi je lani pomagala do 6-tedenskega mavca in še daljšega mirovanja☹ in sem bila prijetno vznemirjena z rahlim priokusom strahu in treme.

Prva 2 raztežaja sem imela v spominu kot lažja (kot prvi v navezi sta se mi zdela lepša (ha ha, stanje moje vplezanosti ni na nivoju), v tretjem, kjer sem lani po 2. svedrovcu rinila naravnost navzgor, v prepričanju, da vidim naslednji svedrovec, pa sem tokrat poslušno sledila Božotu in Lidiji, desno okoli “buhtla”, potem pa sledi lepo poplezavanje po razu do 3. Štanta. In bolj kot sem preučevala steno z raza, manj mi je bilo jasno, kako in zakaj sem takrat rinila v levo.  However, ko smo bili že spodaj na melišču, je Božo opazil še enega takega “levaka”, ki pa mu je očitno uspelo brez padca premagati direttissimo varianto 3. raztežaja)

Zadnja dva raztežaja lepe plataste plezarije je Božo združil v enega in kmalu smo bili na vrhu, pa še hitreje na koncu 1. abzaila, od koder se je Božo kavalirsko vrnil do vstopa po nahrbtnike, midve z Lidijo pa sva bili kot bi mignil pri cesti – pri sestopu se je pokazala relativnost časa:)

Iz dna srca sem hvaležna Božotu in Lidiji, da sta mi včeraj uresničila željo popravnega plesa z Zajedo, čeprav kot 3. v navezi,  tako da sem glede na svoje ne ravno zadovoljivo splošno stopnjo fizične pripravljenosti vseeno “ultraUeber contenta”.

Res smo se fajn imeli, še slikat ni bilo dovolj časa:)