AO Jesenice

Začeli smo ga že v četrtek. Z Maretom, Gorazdom in Žigom smo izbrali Zechnerkarspitze, 2452m visok hrib v Schladminških alpah. Gora je zahodneje ležeča soseda bolj poznanega Prebra. Sneg je bil vse sorte, a zaradi inverzije ni bilo skorje (zjutraj v dolini -15, na vrhu pa prav prijetno toplo). Najlepše je bilo, da smo se pripeljali na smučeh prav v dno doline, praktično do glavne ceste. V gozdu in dolinskih senožetih še pršič. V petek sva se z Janžem zapeljala do Sadnighutte. Povzpela sva se na Hilmersberg (2670m). Razmere odlične, na celi poti srečala le štiri smučarje. Po zasluženem pivu sva hotela domov, a to je bil račun brez krčmarja. Cesto je zasul plaz, zato sva bivanje v koči nekoliko podaljšala. No, za naju so lepo poskrbeli. Sledil je dan smučarskega počitka (mimogrede, družinsko smo obiskali plezalni center v Beljaku in bili prijetno presenečeni- visoka stena, velik nabor lepih smeri, nič gužve, dve bolder sobani…še pridemo). Danes zjutraj ni bilo plana, Janž pa bi šel z veseljem še na kako smuko. Malo pregleda vremenskega dogajanja na spletu in nekaj čez devet se odpeljeva proti Schonfeldu. Spotoma pobereva še Manco in na licu mesta določimo cilj. Najbolj sončno je izgledaj Muhlhauserhohe (2216m). Na vrhu je sicer močno pihalo, začele so se vlačiti meglice, a to je bilo obilno poplačano na super spustu… Na njegovih zahodnih pobočjih se je obdržala precejšnja količina suhega snega…

*Pozor pravljica!

“A te za tvoj rojstni dan peljem na …..-kelekele?” “Kam?” “Ja na en Kele, poglej link: https://www.tourenfex.at/skitouren/marchkinkele_iv/index.php

In sva se zapeljala v Innervillgraten ter štartala pri žagi pri -15°C. Na začetku sva se pri tabli MARCHKINKELE na Klamperplatzu malo obotavljala, ali levo ali desno: desno po cesti bi se lahko še peljal z avtom kake 200vm, vendar je prostor za parkiranje precej omejen, kot sva opazila pri spustu.  Po parlamentiranju sva zavila levo v dolino potoka Tafinbach, kot da bi šla na Thurntaler Spitze, kjer pa je pot pri tabli zavila čez potok, sva nadaljevala po dolini Oberhofertal vzdolž potoka, nato pa desno, da sva dosegla cesto, ki vodi iz Innervillgratna do Galleralma (1796m). In sva kar hodila in hodila, nakar naju je na srečo kake 100vm više na napačni strani doline zaustavilo podrto drevje in sva se spustila nazaj v dolino, potem pa sledila špuri po dolini, ki je nudila vedno lepše poglede. Po široki kotanji sva premražena končno prišla do sonca na prelazu s hišico iz pravljice, kjer naju je prevzel pogled na snežno belo flanko z vrha. Malo više na grebenu sva srečala prve ljudi –  skupinico z lokalnim vodnikom, ki so se vračali kar po grebenu, zaradi česar me je nekdo skoraj prepričal, da je nevarno spustiti se direktno po flanki:). Ob občudovanju prekrasnih vrhov sva pritacala do vrha, kjer pa se zaradi vetra nisva prav dolgo zadrževala, samo sedeč na mejnem kamnu sem enega prižgala. Na srečo je pribrzel gor še ultralight domačin (po službi), ki je po 50 m izginil direktno navzdol po S pobočju. Zdaj ni bilo več bojazni in sledila je uživancija v pršiču na široki flanki, nato po kanalu, (še vedno v pršiču), pa med redkimi macesni (še vedno po pršiču) do Galleralma, kjer sva se po krajšem sestopu v breg priključila cesti in „odFranzKlammerala“ do naslednjih flank s pršičem čisto do Klamperplatza!!

Res pravljica, ki jo sigurno ponoviva za več dni, ker je po videnem (in nato prebranem) Villgratental resnična turnosmučarska Meka. Tokrat pa se je najina pravljica nadaljevala v gorah moje duše:), kjer pa bo potrebna še precejšnja pošiljka snega za tacanje izven prog.

Na RD praznovanje me je kot vsako leto peljal Roberto:)

“V čisti belini zaigra tišina – korak za korakom – z vetrom drevesa šepetajo – korak za korakom – vrhovi gora se v soncu igrajo -korak za korakom – vso tvojo bit napolni milina – korak za korakom — misli se umirijo in Zen trenutek doživijo.”

V petek smo se odpravili na turno smuko v Avstrijo. Odločili smo se za Gmeineck. Čisto na vrhu je veter odnesel precej snega, pa je bilo potrebno kak zavoj narediti bolj previdno, v izogib bližnjega srečanja s skalo. Srednji del do gozdne meje je bil prekrasen, nižje pa za brezskrbno pršičarjenje manjka še kak decimeter ali dva snega. Upajmo, da ga prinese prihajajoče poslabšanje vremena. “Sotrpini” so bili Gorazd, Uroš in Miha.

V petek sva z Majo izkoristila megleno in pošteno mrzlo dopoldne, ter se odpravila pod Prednjo glavo, da bi v samoti zlezla kaj lažjega. Ko prideva pod 2. slap, sva ugotovila, da ne drži več ne prvo, ne drugo in sploh ne tretje. Nastal je brezhiben dan, pa mraz je izgubil kar nekaj svoje ostrine, zato sva lažje počakala tiste dobre pol ure, da sta navezi pred nama odpikale proti vrhu.

Led je bil večinoma dober in lepo prepikan, da je bilo manj za ”mahat”. Sicer pretežno položno plezanje na parih mestih le postreže z nekaj strmine in tudi dolžina je spodobna. Spust po smeri nazaj je lagoden.

Skratka, kmalu bo treba it spet.