AO Jesenice

Danes sem se s še štirimi turnimi smučarji odpravil proti Kofcam pogledat kako je vreme v zadnjih tednih vplivalo na sneg.

Do Planine Dolžanke (1000 m) sem s štirikolesnim pogonom brez težav prilezel čez vse drsalnice do popolnoma poledenelega levega ovinka, v katerega pa brez verig nisem šel preizkušat sreče. Verjetno gre z verigami še nekaj metrov višje, vendar je bilo že to izhodiše solidno.

Četrt čez sedem smo se tako s smučmi na nahrbnikih odpravili po “bližnjici” skozi gozd in po dobrih 200 višincih zapeli smučke in pse ter oddričali proti zavetišču na Planini Šija. Ko smo prišli iz gozda, smo zagledli splazeno Kofca goro in tak pogled te vedno postavi na realna tla, malo te stisne, zamisliš se in postaneš bolj pozoren na okolico in dogajanje okoli sebe.

Glede na temperature, ki so se iz minute v minuto višale, smo za cilj izbrali najbližje Veliko Kladivo in ker je bil sneg spodaj še precej trd smo pohiteli ter okoli desetih pogledali na drugo stran. Vrh Kladiva je bil spihan in ni bil primeren za smuko.

Ko je zgornjih 5 cm snega odjenjalo, je postalo jasno, da so visoke dnevne in nizke nočne temperature v tem delu sneg predelale do te mere, da je bil še najbolj podoben spomladanskemu srencu.

Na gori smo bili sami in praktično nobenih sledi o vijugah prešnjih dni. Tudi naših jutri verjetno ne bo več, saj je temperatura za ta čas tako visoka, da bom presenečen, če bo sneg na tem pobočju zdržal še teden ali dva.

Po vzponu sledi spust; z ostrimi robniki smo zarezali v mehko podlago, se zapeljali do redko posejanega ruševja in skozi gozdiček nazaj do zavetišča, kjer smo z nasmehi na obrazih naredili analizo in zaključili odlično “spomladansko” smuko.

Po cesti smo se po snegu in ledu pripeljali skoraj do tistega poledenelega ovinka, kjer sem pustil avto in še pred kosilom zaključili nedeljsko turno smuko.

Aljoša, Urban, Klemen, Nejc in Drejc.

Danes po službi sva se z Markotom odpravila v Centralni slap v Tamarju. Je lepo narejen, led odlične kvalitete, le višje je prekrit s snegom ali tanko skorjo. Desni je do polovice zasut z ogromno plazovino, Mimo votline izgleda v redu, v Sveči pa je ena naveza obračala. V Tamarju zaenkrat še zima, upajmo da za vikend v ta kot še ne pokuka pomlad.

Tečaj se je izvedel že pred dobrim tednom, a ni bilo časa in volje, da bi napisal o tem kaj več takrat. Prejšnjo nedeljo se nas navkljub dežju zbralo za mostom čez Pišnico 13 članov/ic, ki smo imeli voljo in željo še v praksi preizkusiti to, kar nam je Klemen odpredaval na ferajnu.

Najprej smo ponovili malo teorije o varnem gibanju v gorah v zimskih razmerah. Pogovorili smo se o primernosti opreme (sond in predvsem lopat), omenili Oceno nevarnosti 3×3 in Redukcijsko metodo, nato pa naredili prerez snežne odeje, narisali snežni profil in preizkusili njeno stabilnost. Povedali smo vse o različnih metodah preizkusov, izvedli pa Norveškega, CT in ECT . Pokazali smo tudi kako se pravilno lotimo odkopavanja zasutih.

Sledilo je iskanje žoln (oz. zasutih v plazu). Klemen nam je določal različne kombinacije zasutih; več njih, 2 blizu skupaj, ipd. Kdor je želel se je preizkusil v iskanju z analogno žolno in različnimi modeli digitalnih. Naredili smo tudi test občutka, ko s sondo zabodeš različne materiale.

Tečaj je bil zanimiv in poučen. Upam, da si je vsak udeleženec/ka zapomnil vsaj osnovne stvari, da bo postopke čim večkrat ponovil, a da jih ne bi nikoli zares potreboval.

Hvala Klemenu za kakovostno izveden tečaj in vsem ostalim za udeležbo.

Začeli smo ga že v četrtek. Z Maretom, Gorazdom in Žigom smo izbrali Zechnerkarspitze, 2452m visok hrib v Schladminških alpah. Gora je zahodneje ležeča soseda bolj poznanega Prebra. Sneg je bil vse sorte, a zaradi inverzije ni bilo skorje (zjutraj v dolini -15, na vrhu pa prav prijetno toplo). Najlepše je bilo, da smo se pripeljali na smučeh prav v dno doline, praktično do glavne ceste. V gozdu in dolinskih senožetih še pršič. V petek sva se z Janžem zapeljala do Sadnighutte. Povzpela sva se na Hilmersberg (2670m). Razmere odlične, na celi poti srečala le štiri smučarje. Po zasluženem pivu sva hotela domov, a to je bil račun brez krčmarja. Cesto je zasul plaz, zato sva bivanje v koči nekoliko podaljšala. No, za naju so lepo poskrbeli. Sledil je dan smučarskega počitka (mimogrede, družinsko smo obiskali plezalni center v Beljaku in bili prijetno presenečeni- visoka stena, velik nabor lepih smeri, nič gužve, dve bolder sobani…še pridemo). Danes zjutraj ni bilo plana, Janž pa bi šel z veseljem še na kako smuko. Malo pregleda vremenskega dogajanja na spletu in nekaj čez devet se odpeljeva proti Schonfeldu. Spotoma pobereva še Manco in na licu mesta določimo cilj. Najbolj sončno je izgledaj Muhlhauserhohe (2216m). Na vrhu je sicer močno pihalo, začele so se vlačiti meglice, a to je bilo obilno poplačano na super spustu… Na njegovih zahodnih pobočjih se je obdržala precejšnja količina suhega snega…