AO Jesenice

Noč iz ponedeljka na torek je minevala v znamenju prebavnih težav,  posledično sem cel torek z otroci preživel na smučišču Turach  na tešče. Zvečer sem bil doma kot cunja in bojda tudi zelo tečen. Le trma in želja po osvojitvi karnijskega prvaka (in seveda budilka) so me ob treh ponoči pognali iz postelje. Termometer v avtu, ki kaže 11 !!! stopinj, ter še rahlo zvijanje v želodcu nista bili najboljši znamenji, a potem je šlo vse samo še navzgor. Cesta do koče Tolazzi normalno prevozna, vendar sneg do parkirišča, razmere za hojo super, a snega že  malo, zato je treba na enem mestu že malo popraskati po skali (in ob teh temperaturah bo takih mest hitro še več). Okrog devetih odložim smuče na običajnem mestu pod vršno strmino. Čeprav sem zelo potihem upal, da bo šlo morda z vrha na smučeh, je bilo kmalu jasno da razmere niso prave. Spodnji del strmine preveč kopen, vmes številne skale obdane z vodnim ledom, na vrhu še nekaj klože, ki je po pripovedovanju edinega človeka, ki sem ga srečal ta dan, pred dvema ali tremi tedni, povzročila tragično nesrečo. Tako sem se na vrh odpravil s cepinom in derezami. Pri spustu navzdol sem ujel prave razmere in turo okrog 11 ure zaključil pri avtu.

Za danes je bila napovedana ohladitev in vetroven dan, kar se je na Vršiču popolnoma izkazalo. Kljub temu smo Ksenija, Urša, Tomaž, Luka in jaz zbrali pogum in se odpravili proti vstopu do Pripravniške grape. Mrzel severni veter se je med hojo navzgor umirjal, in ko smo prišli na sonček je bilo že prijetno toplo. Odločil sem se, da gremo po Župančičevi grapi, ki te pripelje skoraj na vrh Mojstrovke. Razmere za vzpon so bile odlične po trdem škripovcu, štapne so bile tudi lepo narejene. V zadnjih metrih vzpona pa je zopet močno pihalo v sunkih. Po slabih dveh urah smo bili na vrhu in se zaradi močnega vetra hitro odpravili navzdol proti Grebencu. Urša je s seboj nesla smuči in veselo odsmučala navzdol. Midva z Lukom sva sestopila po Pripravniški grapi navzdol. Ksenija in Tomaž pa čez Vratca na Vršič. V obeh grapah je bilo ogromno plezalcev, tudi v Butinarjevi sem opazil dva, vendar zgleda precej kopna. Kljub vetrovnemu vremenu smo se imeli luštno. Lepo smo izkoristili dopoldne. Zaključili smo pri Tonki na toplem čaju.

Včeraj sva z Antetom plezala v Debeli peči. Ker je pot v Krmo splužena samo do pol poti do kovinarske koče je dostop.malo daljši. Dostop po lovski poti sva gazila, očitno sva bila prva po sneženju.

V spodnjem delu smeri razmere niso bile prav dobra, a je plezanje lahko. Najslabše je bilo pa v prvem strmem raztežaju, ki pa je tudi najtežji. Kasneje prideš v del raza, ki ga popoldne dobi sonce, tam pa so bile razmere dobre, v zajedah sva našla kar nekaj ledu. Skupaj sva se varovala v 11 raztežajih, spodaj predvsem zaradi slabih razmer.

Smer se mi zdi pozimi precej lepša kot Jesih-Potočnik, je pa malenkost težja in neopremljena. Midva sva našla samo en klin v natežjem raztežaju.

Danes sva se z Prezlam odpravila na najino prvo skupno snežno smer. Po priporočilih parih udeležencev preteklega sestanka AO ter preudarnemu premisleku o razmerah sva bila prepričana da bo Teranova smer odlična izbira. Ko sva hodila proti vstopu se je počasi začelo daniti vendar se nama je zdelo, da so bile temperature že kar tople. Kljub temu sva nadaljevala in se podala v prvi cug. Sneg je bil skozi celotno smer kompakten, držal je dobro, videlo pa se je da je smer kar veliko plezana. Brez težav sva dosegla vrh smeri in se po žrelu spustila nazaj v dolino.

Dva odlična dneva in dve odlični turi.

V sredo 13.2.2019 sva se s Katarino pred šihtam odpravila na Veliko Mojstrovko. Pripeljala sva se do Rjavčeve koče, si hitro nataknila pancerje ter smuče in krenila proti vrhu. Celotno spodnje pobočje je bilo bolj kot ne splazeno, ampak sva brez večjih problemov prišla na greben, kjer pa naju je začel že priganjati čas, zato sva se odločila da bova zadovoljna že z Malo Mojstrovko. Zgoraj so bile razmere odlične, sneg je bil spihan in bolj skorjast po robu celotnega grebena, medtem ko je bilo nižje še kakih 20 do 30cm pršiča. Razmeroma hitro sva prispela na prevetren vrh, popila čaj in se spustila proti Drevesnici. zadnjih cca 100 višincev je bilo že kar južnih vendar sva se brez problema pripeljala do podna in nato odsopihala nazaj v breg proti Poštarci, kjer pa sva naletela na četo frez ki so se prebijale do vrha Vršiča. Kmalu zatem pa sva že prispela do avta in odhitela v dolino še mal lenart na šiht.

Dan kasneje pa sem prepričal Matevža, da se podava na Veliki Draški vrh. Celotna pot je  bila v lepem stanju, in tudi smuka je bila odlična, zgornje flanke so bile skorjaste in spihane, med Jezerci in Konjčico pa je sneg postajal vedno bolj težek in moker. Z nasmeškom na obrazu sva nato zagrizla še v zadnji breg in se nato skozi gozd spustila nazaj do avta. Tudi v gozdu je bilo še dovolj snega za brezskrbno zavijanje med drevesi.