AO Jesenice

 … čakati na planirani dopust v juliju in te srce neustavljivo vleče v tiste fascinantne Dolomite, le še kombiniraš in iščeš možnosti, da jih okusiš vsaj za nekaj ukradenih dni. In dobitna kombinacija nama je z Božom uspela. 

Čeravno je vreme kazalo, da nama bo šlo za načrtovano plezanje na roke, se je v soboto, 22. junija na dan odhoda, ulivalo kot iz hudournika.  Biti moraš malo trčen ali pa izjemno optimističen, da verjameš v čudeže, da bi ti do noči uspelo kolikor toliko po suhem in na suhem postaviti šotor. In če imaš v žepu rezervno varianto, potem se odpraviš in kar bo – pa bo.

Med tremi kampi, ki sva jih imela v ožjem izboru za dnevno izhodišče plezanja v Moiazzi na Passo Duran, sva izbrala kamp Al Pez v Pralongu, ki ga je deževje očitno obšlo. S prostorom za šotorom sva bila »pri koritu« in to dobesedno, ki nama je služil kot odličen fake za hladilnik.

V nedeljo se prebudiva v čudovito jutro, se zapeljeva na Passo Duran z namenom plezanja nama že znane Decime. Nadobudnost nama je hitro popustila, ko sva stala pod njo in gledala, kako zelo mokra je po celi dolžini. Hvala lepa za take mokre užitke! Rezerva mora vedno biti in se premakneva levo v Orion; 4+, 200 m (v Scalet Delle Masenade).Prijazna, lahkotna smer za začetek, a se z lepotico Decimo ne more primerjati. 

V ponedeljek okupirava Torre Jolanda. Zlezeva najprej Topo; 4+, 300 m, odabzajlava in nato še Super Soro; 5, 300 m. Obe lepo plezljivi, vsaka s svojim detajlom, v katera brezglavo zakajanje ni priporočljivo.

Ostane nama torek, še zadnji dan. Kot vsako jutro, naju je še pred zoro in neljubim brnenjem budilke, zbudil ptičji orkester. Kdor pri vstajanju prehiti drugega, ima to danost, da prvi začuti vonj po sveže kuhani kavi, še predno se le ta uspe prebiti skozi šotor. In če s kuhano kavo drugemu odpiraš oči in mu prineseš nasmeh na ustnice, je zadovoljstvo vin – vin. Ker se v steni čas ustavi, se midva drživa ranega vstajanja, ko se večina še svaljka po šotorih. 

Vreme z razpršenimi oblaki je bilo kot nalašč za 440-metrsko smer Sorarù; 5+ (v Pala del Belia). Težavnost z višino postopoma narašča v dveh – treh detajlih in v zadnjih dveh raztežajih zopet popusti, sam pa se lahko prepustiš vriskanju ob neizmernih užitkih. Zadnji je detajl v zajedi, v kateri se je potrebno tudi malo poštemat. Pred omenjeno zajedo, na štantu te čaka še poseben izziv – boj z napadalnimi mravljami. V gnezdu bikolorke si poskušajo najti novo, mehkejše bivališče in bolj ko molzeš štrik, več jih imaš po sebi, pod hlačnicami, na rokah, za vratom in še kje. Avč, avč,… pika, srbi.

Po splezani smeri se je treba odločiti za način sestopa; levo do ferate ali desno po poti z vmesnim mokrim plezanjem navzdol po grapi in prečenjem zasneženega jezika do nadaljnje uhojene in z možiclji označene poti po šodru. Midva sva se prepustila sledenju izkušenima Italijanoma, a vseeno v dvomih pogledovala snežišče. Izkazalo se je, da je bila odločitev prava in da ima strah velike oči, a sva v pripravljenosti vseeno  v rokah tiščala vsak svoje kladivo. Snežni jezik je s počasnimi koraki in zabijanju stopov čisto lepo prehoden.   

Po tridnevnem orto plezanju naju je telo opozorilo, da sva pokurila zalogo moči in sva za voljo tega ostala v kampu še eno nočitev. Naslednji dan, ob pospravljanju šotora in ostale nujno potrebne  krame, ni bilo težko ugotoviti, da je tudi Dolomite zajel vročinski val in da bi v naslednjih dneh težko speljala plezalsko realizacijo.  

Še par besed o kampu AlPez. Ima odlično lego, je umirjen, čistoča na nivoju, cene kampiranja ugodne. Toaletni papir pa le nosite s seboj. Ob recepciji so postavljena otroška igrala in mizi za namizni tenis, v bližini je nogometno igrišče za tiste, ki jim plezanje ni dovolj. V njem se nahaja manjša stenca, kjer se neučakani lahko raztezajo. Nahaja se le streljaj od vasice Pralongo, ki je znana po šoli za izdelavo sladoleda.

Li in Božo

Za začetek sezone sva se z Antetom odpravila v Dolomite. Ob kar nekaj opcijah sva se na koncu odločila za jugovzhodni del skupine Brenta. Prvi šok naju je čakal že v torek zvečer, ko sva ugotovila da v celem Molvenu ni nobenega zastonj parkplaca in da je turizem tam očitno bolj butične narave. Prostor za spanje sva poleg dveh poljakov našla malo naprej ob jezeru.

Ker so bile za popoldne napovedane nevihte, dostopi tam pa so dolgi sva se prvi dan odločila za ogledno turo. Ker je bila izbrana smer mokra, sva šla še malo naprej in po dobrih dveh urah sva stala pod smerjo Avalon (VI+, 400m) v Castello delle Messodi. Smer se začne z malo slabšo skalo in naklonino kot smo jo navajeni iz dolomitov, proti vrhu pa se skala izboljša, smer pa postane prijetno zračna. Smer je delno in malo čudno navrtana, dobro je imeti s sabo kakšnega frenda. Ni med najlepšimi, vseeno pa dober cilj za prvo letošnjo smer v hribih.

Drugi dan sva se z rahlo težkimi nogami odpravila še malo dalj do 2 uri in pol oddaljene Cime di Fontannefredde, ki je vsaj od daleč izgledala klasično dolomitska. Plezala sva smer Tonijeve Mame (Via mama del Tony, VII 400m). Kot sva slutila smer poteka po odlični skali. Ker so bili prvi plezalci radodarni in so v steni pustili vse uporabljene kline (okoli 20) ne potrebuješ drugega kot set frendov in jebic. Občasni runouti čez strme plate polne dobrih grifov te že spodaj navdušijo, zgornji del je pa sploh vrhunski. Stena postane rahlo previsna, štirje cugi med VI+ in VII te popeljejo čez. Najlepši je zagotovo najtežji, previsen kamin. Tu so mi iz rok padle jebice, če jih kdo hoče čakajo na polici nekje na sredi stene. Smer vsekakor priporočam. Sestop je minil v znamenju nevihte in opazovanju dveh majstrov na bajti, ki jima na vsak način ni uspelo poglihat žleba. A je to v živo 🙂

Zadnji dan pa sva bila že malo zmatrana od dolgih dostopov, zato sva se zapeljala 20 minut naprej do Sarcheja, kjer sva v zahodni stene Piccolo Daina splezala smer Via 12 Alberi (VII- 200m). Lepa in lepo spucana smer, ki ne popušča do vrha. Skala je bolj taka kot smo je vajeni iz primorskih plezališč,

Odličen izlet za vplezavanje in nabiranje kondicije, bo pa treba enkrat it še v zgornji štuk Brente.

Prejšnji teden me je poklical Matej iz GRS Kranjska Gora, za dopoldansko plezanje. Odločila sva se za Vršič, ker so kratki dostopi za katerokoli smer. Splezala sva Pokljuško smer v JV steni Šitne glave. V sredo sem se z Benijam odpravil v Blažčevo skalo nad Dovjem. Moj prvi obisk tega plezališča. Splezala sva Zajedo. Smer je lepa, razgledi iz smeri fantastični. Detajl v začetku 3. cuga 5b pa si zasluži višjo oceno. V četrtek smo z Juretom in Uršo splezali Vidovo smer z vstopno zimsko varianto na Kamenkov steber v Šitni glavi. Sestopili smo v dveh spustih po vrvi po smeri. Ker se nam ni mudilo domov smo splezali še Pokljuško smer. Včeraj pa so se odpravili Metod, Beni, Tomaž, Jur in jaz ponovno na Vršič. Midva s Tomažem sva splezala steber ob kamenkovem kaminu, Metod in Beni pa Vidovo smer z vstopno zimsko varianto na Kamenkov steber.Sestopili smo po Vidovi smeri po dveh spustih po vrvi. Potem pa sva z Juram splezala Kamenkov kamin, Metod in Beni pa steber. Za spust po vrvi močno odsvetujem grapo na levi strani od Pokljuške smeri, kjer je na vrhu urejeno sidrišče za spust. Grapa je polna ogromnih nestabilnih skal in lusk, drobirja… včeraj bi se lahko končalo veliko slabše kot se je:((

Med tem ko je večina že vključila klimatske naprave in ko se plaže ob morju že veselo polnijo s trupli željnih bronza barve, sva midva z Božom poiskala užitke med bio-solarnimi radiatorji. Da pa nama ne bi uspeli pokazati svojo napačno naravnano delovanje, sva jih prelisičila z ranim vstopom. Ja; ti solarni radiatorji so namreč »naštelani«, tako da poleti ogrevajo, pozimi pa le stežka dajo kaj od sebe. Prav taki so tudi v Tulicah (beri Tulovih gredah).  Ampak gremo lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti.

Z Božotom sva se v petek zarana spustila z Gorenjske proti morju in naprej do Paklenice. Ob prihodu so bile temperature in sonce že v višavah. Ni bilo kaj razmišljat, plezat bo treba v še nekaj podarjenih senčnih stenah. Vstopiva v Zimski cvijet 6a+, 210 m. Odličen izbor! Sončnim žarkom sva se izognila vse do vrha smeri in večji del sestopa. Priporočljiva, za začetek ne predolga smer, s konstantno napetostjo.

V soboto se skupaj s prebujajočo zarjo odpraviva na Tulice, kjer potrpežljivo čaka Winnetou. Tistega uprizorjenega Winnetoua že dolgo ni več, je pa po njem imenovana smer Winnetou 6a+,420 m. Lahko bi jo imenovali tudi Winnetou čez 3 stebre.  Smer poznava, saj sva jo plezala že pred leti, tako da sva vedela, s čim nama bo lepotica postregla.  Blagodejen 15-minutni dostop in že se ti vstop postavi pokonci, začenši z dvema konkretnima raztežajema. Po treh pa si že na vrhu prvega stebra. Kratek spust ob vrvi in stojiš pred drugim stebrom in tako naprej; po štirih cugih si na vrhu drugega, nato nekaj metrov sestopa in si pod tretjim stebrom. Še štirje cugi in si na vrhu smeri, kjer si poleg top plezanja nagrajen še z navdihujočimi razgledi ptičje perspektive širom okoli in navzdol. Kdor na Tulicah išče mine, bo razočaran. Kdor si želi brezmejne plisirane vzpone, je tamkajšnja divjina pravi naslov.

Rana ura – prijazna ura, da ti poleg plezanja še večinoma skritega pred neprizanesljivimi UV sevanji, prizanese še z dovoljšnjim preostankom dneva za obisk tamkajšnjega legendarnega staroselnega pastirja, skok v morje, razvajanja brbončic z gastronomskim okušanjem in na koncu na terasi ohlajanja telesa od zunaj in znotraj.

Nedeljski dan pred odhodom se nama ni in ni dalo spravit iz kanjona Paklenice. Splezala sva Joe de Ripper 6a z vstopno Lidijino smerjo, 110 m in nato še Trik 5a/a+, 125 m, na koncu pa sproščala v družbi matičarjev. Zanimivo je bilo slišati njihov tradicionalni pozdrav na vrhu splezane smeri.

1 2 ►