AO Jesenice

Vremenska napoved za Slovenijo, z nizkimi temperaturami in obilnimi padavinami, ni bila preveč mikavna. Zato sva se z Jakobom (AO Kranj) odločila, da raje izkoristiva poceni letalske karte do Grčije.

Najin prvi cilj je bil Olimp, ki je znan po treh glavnih vrhovih. Za vzpon sva si, zaradi impresivne stene, izbrala vrh Stefani po smeri Comici-Esher (IV-, 200 m), ki velja za prvo znano plezalno smer v Grčiji. Res lepi konci, a potrebno je opozoriti, da je kakovost skale precej krušljiva.

Zamikala pa naju je tudi priljubljena plezalna destinacija – Mateora. Znameniti konglomeratski stolpi v osrčju Grčije, znani po “luftig” varovanju, z majhno možnostjo vstavljanja dodatnih varoval. No, razen če imaš srečo, da gurtno oviješ okoli kakšnega kamna, ki “štrli” iz skale. Ta čar plezanja sva izkusila na JZ grebenu stolpa Ambaria (V, 150 m). V vasici pa sva spoznala še domačina in avtorja plezalnih vodničkov za Meteoro, ki je z veseljem delil več informacij o sami lokaciji. Sam namreč skrbi za zbiranje podatkov o vseh novih smereh, ki jih je skupno že več kot tisoč.

… Julijcev, zato sva jo šla včeraj z Markom preverit. Odločila sva se, da jo napadeva iz doline Zajzere, tako da sva že v petek šla prespat na kočo Pellarini. Glede na ceno prenočitve bi človek imel občutek, da leži koča vsaj na 2.500 mnv. Kakorkoli, budilka ob 5ih in kaj kmalu sva že na drugi strani doline. Nadaneva si robo in še enkrat preveriva skico ter začneva s plezanjem. Res da smer ponudi pokončno in dobro skalo, je pa možnost vstavljanja varovanj za moje pojme ena izmed slabših. Kmalu se za nama pojavi hrvaška naveza, ki nama diha za vrat, tako da se odločiva, da ju spustiva naprej. Sprva se je odločitev zdela napačna, saj sta tempo plezanja kaj kmalu občutno zmanjšala, prav tako pa sva bila deležna kar nekaj letečih projektilov. Tako sva sklenila, da v lopi 2 raztežaja pred vrhom počakava, da se smer izprazni. Med čakanjem pa zaslišiva prihajajoč dež, ki naju je prisilil k dvournemu čakanju. Še sreča, da sva Hrvata spustila naprej, saj sva tako čakala na suhem. Ko je bilo resne plezarije konec, je sledil še dolg sestop po Kugyjevi polici do podstene in nazaj čez sedlo proti avtu.

Glede na sloves smeri sva mnenja, da si kakšna druga smer bolj zasluži to ime – pojdite preverit pa sami 🙂 .

Z Gregom sva se za obisk Špika dogovarjala že v lanskem letu, vendar se je leto prehitro izteklo, da bi uresničila najine plane. Letos pa sva rekla, da ni več izgovorov :), zato sva v nedeljo odrinila navkreber in uresničila željo po osvojitvi Špika s severne strani. S plezanjem na Zeleno glavo sva pričela ob 5ih, nenavezana pa sva ostala do Dibonove police (v kolikor bi smer še kdaj ponavljal, bi se navezal 1 raztežaj pod Dibonovo polico). Od vrha Zelene glave do Dibonove police sva iskala najlažje prehode, ki te lepo pripeljejo do pričetka bolj resne plezarije. Tudi nad Dibono iščeš najlažje prehode, ves čas usmerjen rahlo proti levi, vse dokler ne trčiš na začetni del značilne zajede zgornjega dela smeri. Tu se stena za nekaj raztežajev postavi pokonci, plezanje pa je enostavno uživaško. Zajeda, hkrati pa tudi zahtevnost plezanja se zaključi s kaminom, po katerem izstopiš v lažji svet. Sledil je še prehod skozi okno in nekaj metrov poplezavanja do vrha, kamor sva prispela ob 14ih. Sledila je kratka pavza za malico, nato pa je sledil še doooolg in zelo vroč sestop v dolino. Presrečna sva v Kaplci spila še zasluženo pivo in izmenjala občutke o turi. Smer me je navdušila z zelo dobro skalo.

Uživala še namesto vas – Grega in Mark 😉

Želja, da letos plezam več v KSA, se je uresničila. V sredo sem tako prvič obiskala Dolgi hrbet in z Andrejem (AO Črna) splezala smer Trikot. Ko sva dostopala proti Koči na Ledinah, se je stena vedno bolj zapirala s črnimi oblaki. Vseeno je vreme zdržalo, je pa verjetno dež ponoči nekoliko začinil kakšen meter smeri. Smer ponudi konstantno plezarijo v res dobri skali, ki te popelje na sam greben Dolgega hrbta, kjer po markirani poti slediš do Mlinarskega sedla in nazaj čez Češko kočo do avta. Priporočam, se fajn naplezaš 🙂

Za zadnji vikend pred šihtom, mi je Nik (AO Radovljica) rekel, da bi nekam šel. Najprej sem mu predlagala Jubilejno smer (verjetno še vedno pod vtisi srede), na koncu pa sva se odločila za lažjo smer v Grintovčem stebru – istoimensko smer. Dostop in sestop sem že poznala, me je pa presenetilo število klinov in štantov (tudi navrtani), ki jih je v smeri res veliko. No Nik me ima zgleda zelo rad, zato je enega zabil še za ‘ziherco’, ki pa je kmalu poletel čez steno. Čez steno sva bila v pičlih šestih cugih, tako da sva imela še dovolj časa za iskanje klina – ga uspešno tudi najdla. Tudi tu moram pohvaliti skalo, orientacijsko pa itak ne moreš zgrešit. Mogoče res ideja za zimo.

Res lepi konci z veliko smermi, mogoče dobim kakšno kartico popusta za rampo, ali pa v bodoče naredim kaj za kondicijo in naslednjič parkiram že pri jezeru :).