AO Jesenice

Včeraj sva se s Saro odpeljala v Sappado. Odpravila sva se do slapu Lo Specchio di Biancaneve. Za razliko od zadnjega obiska pred dvema tednoma, ko sva se z Gregom drenjala z ostalimi plezalci v ” Zamrznjenih solzah” in v Carpe Diem, sva bila tokrat v celem slapu popolnoma sama. Prve štiri raztežaje sva preplezala v odličnih razmerah, v zadnjem petem, pa se je že čutil vpliv inverzije in visokih temperatur, zato sva se predčasno odločila za povratek.

V soboto skupna tura (z enim 1 tečajnikom) na Kukovo špico. Sneg se začne od prečke navzgor (ok. 1500 m), kjer je prav lepo zimsko vzdušje. Od Gulc do vrha se da lepo popikat, ne sme se pa zdrsnit! Lepa tura v idealnem vremenu. Udeleženci: Lidija S., Metod, Andraž, Raf.

V nedeljo pa s trhlenimi nogami še na eno turno smuko v Visoke ture – na Plankowitzspitze (2412 m) iz doline Zederhaus. Nabralo se nas je 6 (Mare Š., Aleksandra, Nani, Robi, Maja in R.). V dolini je še dovolj snega, prav tako tudi na hribu, je pa vse sorte kvalitete. V dokaj lepem vremenu smo bili hitro na vrhu, smučarija pa odlična do dobra (kakor komu…), le spodaj je zaradi toplega vremena že cukalo.

Kot vse kaže bo letošnja zima v stilu plezaj pri nas, smučaj pri sosedih. Mogoče bo pa drugo leto bolje…

Pršičarjenje: https://youtu.be/lKvkU7VngM0

Včeraj, med vzponom na Stanziwurten, mi je v oči padel marknten vrh, ki se dviga nad dolino Zirknitztal. Zadovoljiva količina snega in lepa okolica sta pripomogla, da sem se danes z Gorazdom in Mihom vrnil v te konce. Hrib za nekaj metrov presega naš Triglav in ponuja lep razgled. Vrh s smučmi ni dostopen, potrebno jih je pustiti kakih 150 m nižje. Tura je v celoti izpolnila naša pričakovanja, hkrati se nam je porodilo nekaj idej za prihodnje cilje.

Ob šestih zjutraj smo se Doroteja, Peter, Janž, Eva in Aljoša odpeljali z Jesenic proti vasici Döllach, ki leži dobrih 10 km pred Heiligenblut-om. Iz Döllach-a pa po strmi in ozki cesti do zaselka Mitten, kjer je ob kapelici urejeno parkirišče.

Od tam vodita pod Stanziwurten dve poti. Ena gre po gozdni cesti, kjer je urejena sankaška proga, druga pa po poti skozi smrekov gozd. Odločili smo se za slednjo, ker je precej krajša, strmina pa tudi ni prehuda. Zagodla so nam samo polomljena drevesa, ki so tam od zadnjega neurja.

Stanziwurten leži med dolino reke Möll in dolino Zirknitz nasproti Mohar-ja (2605) in Hilmsberga (2637). Področje je znano tudi po rudniku zlata Waschgang na pobočju Kluidscharte, saj leži v Visokih turah, od koder je fevdalna gospoda iz Salzburga in okolica že v srednjem veku, črpala svoje bogastvo. Od tu izhaja tudi ime za to skupino gora – Goldberggruppe.

Na poti proti vrhu smo v zmernem naklonu prečili planine in vlekli špuro mimo gorskih koč. Od gozdne meje dalje, se je naklon nekoliko povečal in zadnjih nekaj metrov smo odštorkljali peš ali pa na srenačih.

Vrh nas je pričakal v popolnem brezveterju in le z nekaj koprenaste oblačnosti tako, da smo si vzeli precej časa za počitek in uživancijo na samotnem vrhu, kjer nam je za kratek čas družbo delal samo en domačin in njegov kuža.

1350 višinskih metrov spusta je bila mešanica vsega; led, skorja, napihan sneg, grifig in južen sneg, podpisi na planini in vijuganje med smrekami. Dejstvo je, da bomo turo ponovili, ko spet zapade sneg.