AO Jesenice

Konec februarja se nas je 5 odločilo zapustiti zimo in se podati v poletje Španije.
Maša, Luka, Tina, Peter in Jasna (AO Jezersko) smo preživeli teden na področju Costa  Blanca. Področje je znano po toplem vremenu, dobri apnenčasti skali in neskončnem številu večraztežajnih športnih smeri.
Dni, ki smo jih imeli na voljo smo izkoristili na področjih Orihuele, Puig Campana, Sierra de Toix in seveda na markantni in fotogenični Penon de Ifach.
Splezali smo smeri od 150 – 450m, naveza Čarovnik – Tina sta teden kronala z vzponom v eni najlepših linij v Penon de Ifach – El Navegante (7a). Skoraj vsaka smer postreže z lahkimi dostopi in sestopi, dobro skalo in lepimi razgledi, španski večeri pa žejo, ki se čez dan nabere na vročem soncu.

V soboto smo v sklopu AŠ izvedli še drugi del zimske tehnike oz. praktični del reševanja iz plazu. Da nebi bilo premalo, smo prej za ogrevanje skočili na NŠG, pa spotoma opazovali večjo skupino, ki je izvajala neke čudne akrobacije na eni od izravnav. Kasneje smo izvedeli, da je eden od ferajnov imel tečaj reševanja iz “ledeniških razpok”…

Tudi mi smo se na povratku ustavili na ravninici pod Butinarjevo grapo in oddelali velik del veščin o snegu, plazovih in reševanju zasutega. Katarina, Šefe, Ata in Tufek so dobro pripomogli h kvalitetni izvedbi, skupaj smo premetali nekaj kubikov pomrznjenega snega in uspešno rešili vse skrite žolne.

Ko se je sonce že imelo namen skriti za Grebenec, smo se spustili od ceste, od tam pa eni v službo, eni pa na čaj ali pivo v najbolj prijetno Erjavčevo kočo….

Končno zopet na smučke po enem mesecu:) S Sandro sva se  kar lep čas nazaj menila in usklajevala s časom za kakšen turni smuk pri naših severnih sosedih. V petek zvečer mi je omenila Romatenspitze in z veseljem sem se odzval, saj je bila že dolgo časa mojem seznamu želja. Tako smo se zjutraj Sandra, Tomaž in jaz odpravili proti Mallnitzu. Na parkirišču se nam je pridružila še ekipa iz Štajerske. Z taxijem smo si skrajšali pot do planine Jamnig. Od tam pa peš proti Romatki. Po uri hoje smo prispeli do slikovite Peterbauer hutte. Malo smo potešili žejo nato pa nadaljevali po prostranih pobočjih proti našemu cilju.  Najprej smo vzpeli po senčnem delu doline proti prvemu robu. Prvi obiskovalci današnje ture so že odsmučali z vrha. Po slabih treh urah smo vsi stali na vrhu. Sledilo je fantastično vijuganje, za vriskat proti dolini. Razmere so bile fantastične. Tura mi je bila ena lepših letos, zato res še enkrat hvala Sandri za izbor in vožnjo, mel smo se super, štajerska ekipa je poskrbela za smeh in motivacijo,  kljub temu da sem bil na vrhu pošteno utrujen.

Včeraj smo z Gorazdom, Manco in Janžem obiskali nam malo poznane Lienške Dolomite. Vremenska napoved za te konce je bila boljša, kot za severneje ležeče gorske verige. Poleg tega ti sicer 1600 višinskih metrov, ki jih je potrebno premagati do vrha  Odkarscharte (2596m) oziroma le malo višje ležečega, s smučmi nedostopnega hriba z imenom Leitmaritzerspitze (2643m), olajša taxi, ki po sankaški progi vozi do Dolomitenhutte. Tako se sicer dolg vzpon skrajša za 600 višincev. No, taxija ni bilo, pa smo se naložili kar v vozilo za prevoz smeti iz prej omenjene koče. Tako smo štartali na višini 1620m, kjer je snega že v izobilju. Povzpeli smo se do sicer zaprte Karlsbaderhutte (2260m), ter od tam nadaljevali do našega cilja. Tura nas je z razgledom in pokrajino navdušila, razmere za smučanje popolnoma solidne, ni pa zanemarljivo tudi dejstvo, da je do doline in avta na parkirišču speljana z ratrakom urejena pista za turne smučarje. Torej 1600 m spusta in po želji tudi vzpona…