AO Jesenice

Na deževno sobotno jutro vrževa z Dorotejo ruzake in štrike v avto ter se odpeljeva v Kamniško Bistrico.  S težkimi štriki na ruzakih se znajdeva pod jugovzhodno steno Planjave, sonce vedno bolj prodira skozi oblake, meglice pa se poigravajo med vrhovi. Štrike premečeva pod Smerjo Humar-Škarja, narediva še požirek cedevite in že zarineva v steno. Po tekočem prvem cugu se v drugemu štrik po nekaj metrih zatakne. Sledi pester repertoar sočnih kletvic, na kar iz za ovinka zaslišim ‘klinc pa ta štrik, jst bom štantala’. Ne preostane mi drugega, kot da sam poberem štrik in krenem za njo. Ko se odštrikava, so ostali cugi leteli kot po maslu in že se znajdeva tik pod vrhom smeri. Tu pa štrikamo skupaj s kar nekaj ostalimi navezami iz sosednjih smeri, ob tem pa me spreletavajo spomini gužve spomladanske Paklenice. Zaradi Dorotejinega štrikanja (beri: uvidevnosti) na štantu spustiva naprej navezo z druge smeri. Ker le ta štrika še dlje, sam potegnem do vrha. V močnem vetru pospraviva opremo in zvijeva štrike ter pojeva zaslužen sendvič. Sledi še korakanje do avta – zopet s štriki na hrbtih – a sedaj že v močnem soncu.

Prejšnji teden smo preživeli na Primorskem – frikanje v Vipavi in Črnem Kalu, za nedeljski zaključek pa sva se z Urbanom ustavila še v Ospu – ‘slavna’ smer Medo. Zlizanost skale je za moje dosedanje izkušnje s skalo dosegla nov pomen – ta dokazuje, da je to najlažja smer v Ospu, v kateri pa moraš na dveh mestih vseeno znat ‘tazegnt’. Kljub lepemu vremenu sva bila v smeri sama, le ena naveza treh se nama je pridružila, ko sva se že abzajlala.

Končno ga je malo nasulo. Sobotno jutro je bilo lepše od napovedi, zato sva z Žigom kar zgodaj odrinila proti Pokljuki. Zgazila sva špuro na Debeli vrh, odsmučala proti Mrežcam do izhodišča in ker sva bila s pelo zadovoljna in ker sva zjutraj naredila lepo gaz, sva se še enkrat povzpela na vrh in prevozila snežno odejo še po drugi strani hriba. V nedeljo sva se na turo odpravila z Janžem, pridružila sta se še Gorazd in Manca. Izbrali smo Romaten Spitz, saj naj bi bile lavinske razmere na Avstrijskem Koroškem prijaznejše. V okolici Malnitza naj bi zapadlo le okoli 15 cm snega. No, snega je bilo tudi tam precej in z ostalimi somišljeniki in sotrpini smo se družno podali proti deviškim flankam…

Spomladanska lenoba se že plazi v kotičke možganov in potrebno je bilo kar malo samoprepričevanja, da sva z Majo zjutraj vstala in se odpravila v smeri Katschberga. Upala sva, da bodo razmere dobre in vreme prijazno – pri nas po hribih, glede na opozorila pred plazovi, itak ni kaj dosti za iskat.

Prejšnji dan sem malo ogledoval vrhove, ki bi ponujali malo manj naporov pa malček več užitkov po zadnjem sneženju. V oči mi je padel Teuerlnock 2145 m, neznan vrh nad Rennwegom tik pred predorom Katcshberg, izhodišče in lega pa sta obetala vse zgoraj naštete zahteve. Zapeljala sva se torej do zaselka Frankenberg na okoli 1400 m in kmalu zagrizla po gozdni cesti v najini smeri. Po lepih bližnjicah sva posekala cestne okljuke in bila hitro na gozdni meji, kjer so nama čudovite, nedotaknjene flanke razvlekle usta v širok nasmeh. Malo je le skrbela mestoma skorjasta podlaga, ki pa se je kasneje izkazala za čisto smučljivo. Proti vrhu je bilo precej spihano in trdo a je strmina že znatno popustila.

Dol je šlo kot si človek lahko samo želi. V glavnem malo bolj gost pršič in poseke daleč dol proti izhodišču. Saj me je mikalo, da bi šel še enkrat nazaj gor ampak je Stiegel preveč dišal… Sej bo še kdaj…