AO Jesenice

Približno mesec dni nazaj, ko sva z Borom Levičnikom (AO Matica) v S steni Velike Mojstrovke plezala smer Žica v uč, sva opazila možnost nove linije levo od te smeri. Skala se v tem predelu postavi zelo pokonci, kar je vlilo precejšno mero dvoma glede prehodov čez nekoliko previsen pas stene. V nedeljo 19.7, se je vreme končno malo ustalilo in Bor predlaga plezanje pred mesecem dni nagledane nove smeri. Sam sem s težavo sprejel predlog, ker sem imel občutek, da bova šla v steno zaradi prevelikih težav, samo obrnit. Po plezanju prvih štirih raztežajev, je bilo jasno, da so v tej liniji poskusili že večkrat. Našla sva namreč en klin z vrvico in dva že izdelana sidrišča za spust. Poleg tega je približno 30 m desno visela vrv, ki je bila pripeta v fiksno točno. Vsi najdeni klini so samo še potrdili dejstvo, da v previsnem pasu stene najverjetneje ni prehoda. Izkazalo se je, da predhodniki zgleda niso dovolj časa opazovali stene, da bi nekoliko desno odkrili tanko zajedico, ki se vije proti desni (VII-). Kljub temu, da je skala popolnoma rumena in spominja na podrtijo, je v tem delu zelo dobra. Zajeda se konča v monolitni plati, ki te pripelje na široko polico. Od tu nama je čez previsen pas manjkalo samo še kakih 40 m, možnosti za napredovanje, pa ni bilo ravno veliko. Odločim se, da zarinem naravnost navzgor v poč, kjer je izgledalo, da bo nekaj varovanja in oprimkov (VIII-). Izkazalo se je, da se poč s popuščanjem naklonine konča in se prelevi v plato, ki je na prvi pogled popolnoma gladka. Ob drugem pogledu najdem nekaj dobrih oprimkov, zabijem par slabih klinov in zarinem čez do majhne police. Tako je bila uganka na pogled nemogočega dela stene rešena. Do vrha težave ne presegajo šeste stopnje, skala pa je z izjemo kamina, izredno kompaktna s solidnimi možnostmi za varovanje.

PRV:
Velika Mojstrovka, S stena
Človek ne jezi se, 500 m, VIII-/VI, 10h
Bor Levičnik, Matija Volontar
19.7.2020

Prvi konec tedna v juliju sem se udeležila tabora Komisije za alpinizem, ki ga je letos vodila Sara Jaklič. Tabor je bil namenjen alpinistkam in bodočim alpinistkam vseh generacij. Prijav je bilo preko 20, nabrale smo se z vseh koncev Slovenije. Pod streho so nas vzeli v Planšariji Logarski kot v zatrepu Logarske doline, kjer so idealno znali poskrbeti za želje ob vsaki uri. V petek zvečer smo se razdelile po navezah, in ker smo tokrat pripeljale s seboj več kot idealno vreme, je bila vsaka bojazen za hitenje pred dežjem odveč.

V soboto smo se tako večinoma odpravile proti Okrešlju, v smer Rink. Moja naveza treh je vstopila v precej redko plezano smer Župančič-Wisiak (V/IV, 350 m), ki poteka desno od Debeljakove variante Igličeve smeri v Mali Rinki. Smer je, razen v najtežjem raztežaju, popolnoma brez klinov, tako da nam je urejanje sidrišč in vmesnega varovanja pobralo kar nekaj časa. En jeseničan je ostal na drugem sidrišču, ker ga puncama ni uspelo izbiti. Skica v vodničku LD – Z del je odlična, tako da težav z orientacijo ni bilo. Izstopile smo po Igličevi smeri, ker nekako nisem udela prehoda v izstopno grapo desno od stika z Igličevo. Sobotni večer nam je popestrila dobra hrana in predavanje Monike Kambič.

V nedeljo nas večina odrine na drugo stran doline v stene nad Klemenča jamo. Za celodnevne ture je primerna Ojstrica, čez 20 navrtanih smeri je v Krofički, krajših smeri pa je ogromno v Škarjah in Utah. Punci sta rekli, da imata dovolj izbijanja klinov, in tako smo odšle v lažjo smer Nos (IV+/IV,III, 200) v Utah. Skala je pakleniška, res odlična, vendar je vmes veliko rastja, tako da lahko varovanje urediš na ruševju in drevju. Lepo je bilo na taboru srečati stare in nove obraze, upam, da se drugo leto vidimo v še večjem številu.

Vikend prej smo z Rokom in Mio (AO Rašica) plezali Kratkohlačo v Planjavi. Ne bi mogla reči, da me je smer kaj posebno navdušila. Dobra je edino, da jo greš enkrat splezat. Naslednji dan sva zato z Nikom šla spočit možgane v južno steno Prisanka, v navrtano Tapeto.

Z Aleksandro sva imela v planu kratko Nemško smer, vendar se meni ni ljubilo ob 4h vstat, zato sva se lagano sportski ob 6:30 odpravila na Vršič. Ker noben od naju še ni plezal na južni strani Prisanka sva bila enotnega mnenja da greva smer Fokn u okn. V dobri urici hoda po grebenski poti sva bila pri oknu. Sledil je spust po zoprni krušljivi grapi slabih 100m navzdol in že se znajdeva pri svedrovcu s prusikom, ki nakazuje vstop v smer. Smer poteka po položnih ploščah v treh raztežajih do vršnje stene. Tam se začne lepa plezarija po čvrsti skali, ki malo spominja na Paklenico. V dveh raztežajih prideš malo pod grebensko pot na Prisank. Smer mi ni bila noben presežek razen zadnjih dveh raztežajev, vsekakor jo priporočam začetnikom, ki se spoznavajo s svetom alpinizma. V zadnjem raztežaju so razdalje med svedrovci 10 m, vendar je idealna možnost za uporabo metuljev. Sestopila sva mimo prednjega okna po grebenski poti nazaj na Vršič.

Evo pa sva jo dočakala. Smer katero sem imel zadaj nekje v glavi odkar sem postal tečajnik, v nedeljo 5.7.2020 pa sva jo z Dorotejo končno preplezala.

V Krmo sva se odpravila kakor se za resne smeri spodobi in sicer (pre)zgodaj zjutraj. Na prekrasnem dostopu srečava še Tržiško navezo, s katerima smo skupaj prišli do stene. Sledil je instant zajtrk in kmalu zatem je po dolini že odmevalo žvenketanje železja za pasom. Tržičana sta naju prijazno spustila naprej, tako zarineva v začetno zajedo. Kar vredu plezarija za ogrevanje nato pa sledita 2 lahka cuga in že smo na detajlu. Smer je logična, lepa in dobro nabita. Doroteja zarine naprej in takoj ko se sprijazne, da kdaj je pač lažje če daš noge narazen, prepleza detajl brez večjih težav. Lepa plezarija sledi vse do vrha le v zadnjem cugu ter izstopni grapi je pač podrtija, a zaradi lepih razgledov se da na vse to pozabit.

Ker se še nisva spoznala z vsemi bližnjicami čez Tošc sva jo obrala po regularni poti na Bohinjska vratca in nazaj v dolino ter prijetno utrujena padla v posteljo.

V nedeljo smo se z Naniko, Metodom in Gregam odpravili v Krmo. Cilj ture je bil vzpon po centralni smeri Jesih – Potočnik v severni steni Debele peči. Prijetna lovska stezica nas v dobri uri hoje od Kovinarske koče pripelje pod vstop v našo smer. Na vstopu v smer srečamo navezo iz Kranja, ki se bo podala v SV raz Debele peči. Imenjamo par besed in že poplezavamo po spodnjem skrotastem svetu današnje smeri. Po 200m plezanja dohitimo navezo iz AO Rašica, ki nam je družbo na sidriščih delala čez celotno smer. Znajdemo se pod prvim kaminom III+, ki je bil na začetku moker vendar dobro nabit s klini. Smer sledi po grabnu, ki ga zapirajo kaskade do glavnega kamina, ki naj bi pomenil ključ smeri. Grega se poda kot prvi vanj in ga suvereno premaga. Na začetku je bil tudi ta kamin moker tako, da je bilo plezanje skozenj za mene kar mučno. Dolg je približno 20 m in tudi dobro nabit s klini. Naslednji raztežaj nas pripelje na veliko polico, kjer je stik s Sekločevo smerjo. Za nami se znajdejo še tri naveze, ki so plezale Sekločevo smer. Sledi lepo plezanje po odprti steni do roba stene. Skala je v spodnjem delu slabše kvalitete, zadnja dva raztežaja pod vrhom pa se kvaliteta skale tudi poboljša in je plezanje res uživaško. Na vrhu je več možnih izstopnih variant. Mi smo dva raztežaja pod robom stene šli iz police v izpostavljeno prečko 10m v levo in nato na sidrišče pod počjo, Sledil je zadnji raztežaj najprej po poči, ki se višje spremeni v zajedico, ki te pripelje do izstopne police. Ostalo nam je še 5 minutk hoje po travah, ki te pripeljejo na vrh Debele peči. Privoščili smo si malico in zaslužen počitek. Čakal nas je dolg sestop po lovski poti v dolino Krme na zasluženo pivo v Kovinarski koči.