AO Jesenice

Okoli osmih smo se na križišču za Trilobit (930 m) začeli nabirati snega željni turni smučarji v popolni smučarski in anti-korona opremi. Za varnostno razdaljo je na poti, vsaj v mojem primeru, skrbela malo slabša kondicija, ostali pa so redno merili razdaljo s pomočjo smučarskih palic.

Vzpon se je začel v megli in vlažnem mrazu, ki je sneg do planine Stamare (1400 m) rahlo ojužil. Tam se je megla prvič malenkost razkadila, a se je nad nami zopet pokazala in upi, da se bo razjasnilo so se poslovili. V megli, mrazu in vetru smo bili ponovno malo nad Hrašensko planino (1670 m), in vsi trije so nas grizli tudi mimo Skalaške in vse do Malega vrha (2017 m), kjer so nam zamrznile tudi trepalnice.

Spust iz megle ni minil brez težav, saj je meni popustilo okovje in na vso srečo je imel Peter orodje tako, da smo zadevo sanirali. Ustavili in pojedli smo desno od betonske bajte, kjer sta megla in mraz spet pokazala zobe, zato smo nataknili pse in se odpravili v prečenje nazaj nad izhodišče za spust na Hrašensko planino, kjer pa sem edini zadel edini skrit kamen na poti.

Gozd nad planino Stamare pa bi si lahko zaslužil svoj naslov, saj so bile razmere za prste obliznit. Vijuganje med drevesi je bila pravljica in Peter si jo je privoščil dvakrat.

Tudi pod planino ni bilo tako hudo. Vsi smo se vrnili brez težav, le nekateri smo imeli že zelo utrujene in pekoče noge.

Doroteja, Peter, Gorazd, Miha N, Grega, Miha in Aljoša smo preživeli lep zimski dan in kljub mrazu in bolečinam že razmišljamo kam v prihodnjih dneh.

Naredili smo skoraj 1200 višinskih m in prehodili približno 10 km.

Po vseh osvojenih kuclih in bližnjih hribih, sem se spomnila še na to prečenje. Z Gregom sva se tako v soboto od Tinčkove koče zapodila proti Trianglu. Zaradi jutranje megle in -5 stopinj so se mi v glavi že podile misli ‘spet me bo cel dan nohtalo’, a se je nad Zelenico končno le pokazalo sonce. Skala se je tako počasi ogrela, prav tako pa so bili ostanki snega samo na avstrijski strani. Samo prečenje grebena ne preseže težavnosti III, štrik sva potrebovala za 2 abzajla (pametno je vzeti 30 metrski štrik, saj se točno izide), nekaj previdnosti pa je seveda potrebne zaradi krušljive skale. Prehodila vsa vse do Palca (izgleda krajše, kot pa je v resnici 😉 ), tako da sva drugo polovico poti imela boj še z ruševjem. Nazaj sva se vrnila po navadni poti, na kateri je bilo nekaj ostankov snega.

Ker nam to jesen kakšne toplejše destinacije niso ravno namenjene, sva šla s Saro pogledat letošnjo zgodnjo zimo v domačih hribih. Povzpela sva se po Centralni grapi na Begunjščico in sestopila po Zabreškem plazu. Za oktobra je snega precej, sicer pa daleč od tega, da bi bila grapa “zalita”.Ravno toliko ga je, da se da udobno, skoraj brez dotikanja skal priti na vrh. Zjutraj je bilo še pomrznjeno, čez dan pa je postalo kar toplo…

V četrtek sva z Manco (AO Bohinj) peljali optimističnih misli, da bo stena suha, proti Jezerskem. Dobra ura dostopa, nekaj lahkega poplezavanja in že sva stali v smeri. Plezali sva hitro, sledili skici in svedrom. Proti vrhu so naju trije svedri zavedli, slepo sva jim sledili in kmalu pristali na majhnem sedlu s pogledom proti gori rušja. Namesto abzajla pol cuga sva se odločili spopasti se s trmastim zelenjem, katerega se verjetno nisva lotili prvi, saj je bil že dodobra uhojen. Boj sva dobili, naredili prečko v desno in že bili nazaj v ‘originalni smeri’. Sledil je še zadnji cug in dolg sestop po ferati do Koče na Ledinah ter avtu. Super dan, idealne temperature in suha skala – optimizem se je izplačal 🙂

Vsakič, ko se peljem po cesti proti Kranjski Gori, na levi opazujem to mogočno kuliso hribov s Špikom  v centru pozornosti. Enkrat med vožnjo, se mi je v glavi pojavila ideja o prečenju vseh vrhov na tej panorami. Po pregledu zemljevidov, sem opazil, da bi lahko prečenje nekoliko podaljšal in ga spravil v bolj smiselno celoto. Tako se je rodila ideja poti iz Kranjske Gore do doma v Mojstrani. Pot sem začel na izhodišču za Kurji vrh nad Jasno in nadaljeval takole: Kurji vrh – Rigljica – Rušica – Vrh nad Rudo – Frdamane police – Špik – Lipnica – Mala Ponca – Velika Ponca – Veliki Oltar – Dovški križ – Škrnatarca – Kukova Špica – Vrtaško Sleme – Vrtaška planina – Mojstrana. Del grebena iz Kukove Špice do Vrtaškega Slemena sem obvil po melišču, saj se mi je plezanje navzdol po navpičnem pesku zdelo prenevarno. Greben sem zapustil malo pred Vrhom nad Možici in se nanj vrnil kmalu za vrhom. Drugače, pa v celotni poti nisem stopil z grebena. Težave plezanja so se pričakovano gibale od II do V, s tem da sem večino težjih odsekov plezal v sestopu. Moram, pa priznati, da je za nekaj IV in V odgovorna lenoba, zaradi katere sem se hitro zadovoljil z izbranimi prehodi. S seboj sem imel 30 m vrvi in Beal Escaper za spust z Rušice, Vrha nad Rudo ter enkrat v grebenu Male Ponce.

Glede na pametno uro, je dolžina celotne ture cca. 23 km. Pri tem sem v vzponu pridelal 3500 višincev, pri spustu pa 3800. Za pot sem potreboval 12 ur in 20 minut. Čas bi bil lahko za kakšno uro boljši, če bi na določenih mestih boljše izbral prehode. Glede na to, da sem bil sam, je bila analiza ture doma. No, pa saj tisti, ki me poznate veste, da je analiza ture zadnja na seznamu mojih prioritet v plezalnem dnevu.