AO Jesenice

V sredo smo se ob 1h zjutraj zbrali pred našo postajo GRS na Jesenicah in se odpravili na dolgo pot proti Chamonixu. V Kranju smo pobrali idejnega vodjo in organizatorja našega izleta Miha Megušarja. Pot nas je preko mejnega prehoda Fernetiči vodila mimo Benetk, Verone, Milana v dolino Aoste. V kraju San Vizenco smo naredili odmor za kavo in malico. Sledila je še vožnja do Courmayerja in skozi 11,6 km dolg enocevni predor Mont Blanc do Chamonixa. Do kraja Les Houches smo prišli po 5 minutah. Parkirali smo vozilo in pripravili nahrbtnike za vzpon. Do nadmorske višine 1800m nam je pot skrajšala kabinska žičnica na Belvuie. Od tam smo presedli na zobato železnico, ki nas je pripeljala na Nid d Aigile na višino 2370m. Tukaj je prekrasen razgled na mogočni ledenik Biomasse. Od tod naprej je bilo voženje konec. Pot smo nadaljevali peš do koče Tete Rousse na višini 3167m, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Kočo smo dosegli v slabih dveh uriih. Naslednji dan smo po zajtrku, ki ni bil z od zajtrka za 7 oseb:( ob 2:30 štartali proti vrhu strehe Alp. Čakal nas je zloglasni Grand couluvar, kjer vsake toliko časa kaj prileti in najbolj strm in tehnično zahteven del do koče Gouthir. Varno smo ga prečili ozebnik eden po eden. V plezanju do II težavnostne stopnje po granitnih ploščah, ki so na nekaterih mestih zavarovane z jeklenicami smo dosegli kočo Gauthier. Opremili smo se za hojo po ledeniku. Čakal nas je dolg vzpon mimo bivaka Valloit do vrha. Pri bivaku Vallioit na višini 4300m so noge postajale čedalje težje in dihanje je bilo že kar uteženo. Ob 10:20 smo po mučnih zadnjih metrih dosegli vrh. Seveda je bilo veselje nepopisno. Na vrhu se nismo dolgo zadrževali, saj so bile za popoldanski čas napovedane nevihte in zadnja vožnja z zobato železnico v dolino je bila ob 16:40. Če bi zamudili vlak bi nas čakalo še 1300m dodatnih metrov sestopa, kar pa nobeden od nas ni želel. Sestopili smo po smeri vzpona mimo koče Gauthier in Tete Rousse do zobate železnice. V dolini smo si vsi segli v roke in se odpravili v apartma v Chamonix, kjer smo imeli rezervirano spanje. Najprej smo nazdravili s pivom vzponu, kajti vsi smo osvojili vrh, vse se nam je poklopilo od vremena, prevozov, nočitev. Preživeli smo skupaj tri čudovite dni, ki mi bodo ostale v lepem spominu za celo žeivljenje.

Na turi smo bili Gorazd, Miha M., Grega, Metod, Papi, Andraž in Miha N.

1 2 ►

Včerajšnji dan se nam je nekako začel na prepolnem parkingu v Vratih v zgodnjih jutranjih urah. Ker pa brez kave dan ne bi bil mogoč, smo še malo posedeli na vlažni klopi pred Aljaževim domom, potem pa skozi gozd mimo kravic in čez Prag v začetek smeri. Dolgo, naporno in na nekaterih odsekih zahtevno smer smo preplezali večinoma v senci. Razgledi pa so bili tisti, ki so nam dvigali energijo. Sonce in vročina sta nas spremljala pri sestopu vse do prvega praga. Malo utrujeni a zelo zadovoljni smo še enkrat obiskali dom, kjer je sledila analiza.😊👍

Aljoši in meni ponovitvena, Doroteji pa v prvo. Okoli 10h zjutraj pred ZD veseli obrazi in polni energije na brezplačen parking na Vršič. V smeri pa zmrznjeni prstki, mrzle plezalke in nov neznan ovinek s previsom brez klina v skali. In, ker je imel Aljoša dobro kladivo, veliko moči in lepega jeseničana, se je odločil, da ga bo delil tudi z drugimi plezalci. Kamin je bil tisti, ki nam je vzel več časa in energije (meni mogoče celo malo preveč) a smo ga uspešno odslovili. Na vrhu nas je pričakalo sonce, vetrič in odmrznjeni prstki. Veselja nam na vrhu tudi ni manjkalo in, ker je bil dan odličen, komaj čakamo, da ga ponovimo v kakšni drugi smeri…😊

V soboto sva bila z Gregom v Rušici. Plezala sva Direktno smer. Z nekaj težavami sva bila v 1,5 ure na dostopu pod steno. Stena Rušice od spodaj zgleda široka in visoka, zame, ki tam še nisem plezal, pa kar zastrašujoča. Na srečo sva imela s seboj odlično skico ( Beni hvala ), s pomočjo katere je vse potekalo lažje. Ko sva našla vstop iz melišča do stene je vse potekalo brez problemov. Smer poteka po izraziti zajedi, ki se je skoraj ne da zgrešiti. Je res lepa in čisto nič pretežka. Za stopit in prijet je tudi v zajedi kar nekaj, splača pa se s seboj vzeti kakšnega frenda in pa kakšen klin za vsak slučaj. Skala je na nekaterih mestih res kompaktna, drugje pa se je le treba malo pazit. Na vrhu greš levo do velikega suhega macesna in še malo naprej do macesna, kjer je spust po smeri Aga. Na melišču se nama ni ljubilo do poti, ki pelje nazaj do bivaka Pod srcem, zato sva jo rinila naravnost navzdol v ruševje. Napaka, borba z vejami je bila najbolj naporen del dneva. Veva za drugič.

Plezala sva cca 4 ure, v celi steni pa sva bila sama. Bilo je odlično.

No pa smo odšli na krajši izlet v Rafovo IV ( zame V, glede na to, da sem prvič plezal kot vodilni 😊 ). Včeraj smo Luka, Lidija, Irena in jaz veseli odcepetali na Vršič kjer nas je že na samem začetku pričakalo presenečenje – zaprt parking in pony šov. Ker pa so varnostniki bili stari dolgoletni sodelavci in znanci, smo prostor za avto z lahkoto dobili. Dokaj hitro smo se znašli pod steno v Pocarski smeri v polni bojni opremi. V sami smeri nismo hiteli, saj smo imeli časa na pretek. Za nami je bila le ena sama naveza treh in, ker se je videlo, da se jim zelo mudi, smo jo pustili naprej. Vzpon je potekal umirjeno, zelo zbrano in predvsem varno. Korak za korakom do vrha in veselja, potem pa v dolino do končnega cilja t.i. analize… 😊