AO Jesenice

V soboto sva bila z Metodom v Tamarju. Novica, da se pleza led, je pricurljala tudi na najina ušesa. Na parkirišču v Planici sva se dobila še v jutranjem mraku. Pod slapove sva prisopihala prva. Kljub temu, da v Centarlcu ni bilo še nikogar, se odločiva, da začneva s slapom Nad votlino. Je bil za naju le prvi led v sezoni in nekaj vplezavanja in pridobivanja občutka za led, pred vstopom v Centralca, ne škodi. Čeprav sem Centralca preplezal že več kot desetkrat (prvič me je čez njega vodil davnega decembra 1991 legendarni Benjamin Ravnik), so v podzavesti še vedno živi spomini na razbolele in okrvavljene členke na prstih, kot posledica ravnih ročajev, pa nenormalno navijanje rok, ki so bile z gurtnami pripete na le-te…da lednih vijakov iz 90ih sploh ne omenjam…zato se tega slapu še vedno lotevam s spoštovanjem. Tako ravno prav ogreta po plezanju v prvem, prideva še pod njega, pojeva sendvič in počakava, da se dve navezi, ki sta v tem času vstopili v slap, pomakneta malo višje. Led je bil dober, oba slapova lepo plezljiva in višje že kar solidno očiščena snega. Plezalo se je še v Desnem, (je konkretno zasut s plazovino), Sveča ne izgleda užitno…med tednom je bila preplezana tudi Rariteta, nad sobotno navezo v omenjenem slapu pa je tega dne bedel nad dolino en velik Angel varuh…če ne bi videl, ne bi verjel…

Po dveh mesecih malo stran od žene in otrok! 🙂 In, ker zadnje čase vremenarjem verjameva toliko kot Vladi RS, sva se z Goranom odločila vreme preveriti kar na lastne oči. In imela sva prav! Vremenarji so ga malo v “kamn” z včerajšnjo napovedjo, midva sva pa lep dan kar prijetno izkoristila. Kam je pa razvidno že iz naslova. V G. Martuljku sva bila kar pozno, a vseeno dosti zgodaj, da sva turo opravila z odliko. Do zg. slapu sva hodila brez težav, vdiranja ni bilo, mogoče malo napihanega snega pri Ingotu. Do table za Ak sva prišla brez derez, tam pa sva si nadela bojno opremo in na juriš pod steno do ferate. Ker jeklenice ni bilo nikjer na vidiku, sva se zavarovala in, ker so bila gozdna tla lepo zalita s trdim snegom (45°- 65° naklon), sva v treh raztežajih priplezala direktno pod bivak. Pri njem sva se malo spočila, nekaj spila in spustila po drugi strani, seveda do točke kjer sva v navezi že plezala. Vajo spet ponoviva s prečenjem pod steno in tako prideva na varno, potem pa v spust.

P.S. Bivak še stoji… 😀

V Škofjeloškem koncu so ob zadnjem sneženju včeraj dobili kar zajetno pošiljko novega puhca. Tudi jutranje temperature pod lediščem so obetale dobro smuko, zato sva se z Gorazdom odločila, da je to pravi čas za obisk tega lepega in za naju precej neznanega konca. Zjutraj sva brez problema parkirala v Davči, ker sva bila tam prva turaša. To je bilo dobro, pomenilo pa je tudi, da sva ga gazila na frišno. In ker v teh koncih nisva ravno domača, sva imela malo orientacijskih težav, posledično sva potegnila tudi malo vegasto in ovinkasto špuro. Sva pa imela ta privilegij, da sva lahko zarezala v deviško pobočje. No, lokalni poznavalci so naju potolažili, da špura v danih razmerah niti ni tako slaba. Nama je pa Porezen zato pobral malo več časa in energije…Nato sva se premaknila v vasico Potok in ekspresno opravila še z Blegošom. Tudi ta naju ni razočaral, čeprav so bila pobočja okrog poldneva že dodobra porisana s sledmi zadovoljnih obiskovalcev. Sledil je premik v vasico Prtovč in nekoliko bolj umirjen vzpon na Ratitovec. Čeprav so bile noge že malo utrujene, je vzpon ob lepih razgledih, hitro minil. Z najinim prvim smučarskim obiskom Škofjeloškega hribovja sva bila več kot zadovoljna, saj dobra 2 višinska kilometra pršičavih pobočij človeka pač ne pustita ravnodušnega…

Ob koncu leta 2020 nam ob obilnih snežnih padavinah ni bilo treba daleč od doma. Dovolj je bilo, da smo se vsak dan zapeljali do Savskih jam in se zapodili proti Struški, kjer nas je vedno znova pričakala sveže pobeljena in dovolj varna smučina, ter vsak dan vsaj 10 turnih smučarjev več.

Kljub vsemu se je na pobočju še vedno našel prostor za lastonožni podpis in krožna pot iz Planine pod Golico, je vsaj zame, ena najlepših. Verjetno tudi zato, ker je tako blizu doma.

Avto, če je prostor, parkiramo pod smučiščem Španov vrh, kjer se opremimo; smuče na ramo in gremo peš proti Savskim jamam. Že pri mostu je dovolj snega, da nataknemo smuči in se poženemo po cesti do Markljevega Rovta, čez njega pod Ptičji vrh, od tam pa samo še navzgor. Smučamo lahko skozi redek gozd nad Pustim Rovtom, s Korenščice in Velikega vrha.

Tokrat smo naredili nekaj ovinkov na JZ delu Korenščice in zaključili spust po centralni flanki, ter pod cesto skozi bukov gozd na Pusti Rovt. Od tu pa do Križovca, ter ponovno gor na Črni vrh. Sledil je samo še spust do smučišča Španov vrh in zaključek v Planini pod Golico.

Mogoče bi glede na današnje zapise na Snežaku omenil samo še to, da me je kar malo strah, da Korenščica postane nova Zelenica :/

V prelepi naravi smo v različnih kombinacijah uživali: Janez, Eva, Urban, Klemen, Nejc, Drejc, Uroš, Mija, Miro (mphoto.com), Tina, Jure in Aljoša.

Zadnja dva dneva lanskega in prvi dan novega leta sva z Janžem preživela na smučkah v zahodnem delu Karavank, ki je ponujal obilico pršičavih užitkov. V četrtek smo se z družino Jensterle povzpeli na Tromejo, se spustili…. …in ponovno povzpeli ter nato odsmučali v Rateče. Petek in soboto pa sva preživela z razširjeno zasedbo Uršej in Bregant nad Srednjim vrhom. Bilo je odlično. Hvala Volontarju in družbi za super špuro…