AO Jesenice

Včeraj sva z Janžem v podobnih snežnih in vidljivostnih razmerah, kot v petek na Malem Vrhu na Belščici, bila na Kleku (1753m). Pridružili sta se še Doroteja in Eva, dobršen del poti pa smo opravili še skupaj z Mihovo skupino. Danes sva se podala na Vajnež (2104m). Meglo in veter je zamenjalo toplo sonce, snežne razmere pa so še vedno dovoljevale brezskrbno vijuganje. No, v gozdu proti Stamaram takega puhca kot v petek ni bilo več, a daleč od tega, da bi se človek pritoževal nad snežnimi razmerami…še vedno super.

Okoli osmih smo se na križišču za Trilobit (930 m) začeli nabirati snega željni turni smučarji v popolni smučarski in anti-korona opremi. Za varnostno razdaljo je na poti, vsaj v mojem primeru, skrbela malo slabša kondicija, ostali pa so redno merili razdaljo s pomočjo smučarskih palic.

Vzpon se je začel v megli in vlažnem mrazu, ki je sneg do planine Stamare (1400 m) rahlo ojužil. Tam se je megla prvič malenkost razkadila, a se je nad nami zopet pokazala in upi, da se bo razjasnilo so se poslovili. V megli, mrazu in vetru smo bili ponovno malo nad Hrašensko planino (1670 m), in vsi trije so nas grizli tudi mimo Skalaške in vse do Malega vrha (2017 m), kjer so nam zamrznile tudi trepalnice.

Spust iz megle ni minil brez težav, saj je meni popustilo okovje in na vso srečo je imel Peter orodje tako, da smo zadevo sanirali. Ustavili in pojedli smo desno od betonske bajte, kjer sta megla in mraz spet pokazala zobe, zato smo nataknili pse in se odpravili v prečenje nazaj nad izhodišče za spust na Hrašensko planino, kjer pa sem edini zadel edini skrit kamen na poti.

Gozd nad planino Stamare pa bi si lahko zaslužil svoj naslov, saj so bile razmere za prste obliznit. Vijuganje med drevesi je bila pravljica in Peter si jo je privoščil dvakrat.

Tudi pod planino ni bilo tako hudo. Vsi smo se vrnili brez težav, le nekateri smo imeli že zelo utrujene in pekoče noge.

Doroteja, Peter, Gorazd, Miha N, Grega, Miha in Aljoša smo preživeli lep zimski dan in kljub mrazu in bolečinam že razmišljamo kam v prihodnjih dneh.

Naredili smo skoraj 1200 višinskih m in prehodili približno 10 km.

Po vseh osvojenih kuclih in bližnjih hribih, sem se spomnila še na to prečenje. Z Gregom sva se tako v soboto od Tinčkove koče zapodila proti Trianglu. Zaradi jutranje megle in -5 stopinj so se mi v glavi že podile misli ‘spet me bo cel dan nohtalo’, a se je nad Zelenico končno le pokazalo sonce. Skala se je tako počasi ogrela, prav tako pa so bili ostanki snega samo na avstrijski strani. Samo prečenje grebena ne preseže težavnosti III, štrik sva potrebovala za 2 abzajla (pametno je vzeti 30 metrski štrik, saj se točno izide), nekaj previdnosti pa je seveda potrebne zaradi krušljive skale. Prehodila vsa vse do Palca (izgleda krajše, kot pa je v resnici 😉 ), tako da sva drugo polovico poti imela boj še z ruševjem. Nazaj sva se vrnila po navadni poti, na kateri je bilo nekaj ostankov snega.

Ker nam to jesen kakšne toplejše destinacije niso ravno namenjene, sva šla s Saro pogledat letošnjo zgodnjo zimo v domačih hribih. Povzpela sva se po Centralni grapi na Begunjščico in sestopila po Zabreškem plazu. Za oktobra je snega precej, sicer pa daleč od tega, da bi bila grapa “zalita”.Ravno toliko ga je, da se da udobno, skoraj brez dotikanja skal priti na vrh. Zjutraj je bilo še pomrznjeno, čez dan pa je postalo kar toplo…

V četrtek sva z Manco (AO Bohinj) peljali optimističnih misli, da bo stena suha, proti Jezerskem. Dobra ura dostopa, nekaj lahkega poplezavanja in že sva stali v smeri. Plezali sva hitro, sledili skici in svedrom. Proti vrhu so naju trije svedri zavedli, slepo sva jim sledili in kmalu pristali na majhnem sedlu s pogledom proti gori rušja. Namesto abzajla pol cuga sva se odločili spopasti se s trmastim zelenjem, katerega se verjetno nisva lotili prvi, saj je bil že dodobra uhojen. Boj sva dobili, naredili prečko v desno in že bili nazaj v ‘originalni smeri’. Sledil je še zadnji cug in dolg sestop po ferati do Koče na Ledinah ter avtu. Super dan, idealne temperature in suha skala – optimizem se je izplačal 🙂