AO Jesenice

Z Gregom sva se za obisk Špika dogovarjala že v lanskem letu, vendar se je leto prehitro izteklo, da bi uresničila najine plane. Letos pa sva rekla, da ni več izgovorov :), zato sva v nedeljo odrinila navkreber in uresničila željo po osvojitvi Špika s severne strani. S plezanjem na Zeleno glavo sva pričela ob 5ih, nenavezana pa sva ostala do Dibonove police (v kolikor bi smer še kdaj ponavljal, bi se navezal 1 raztežaj pod Dibonovo polico). Od vrha Zelene glave do Dibonove police sva iskala najlažje prehode, ki te lepo pripeljejo do pričetka bolj resne plezarije. Tudi nad Dibono iščeš najlažje prehode, ves čas usmerjen rahlo proti levi, vse dokler ne trčiš na začetni del značilne zajede zgornjega dela smeri. Tu se stena za nekaj raztežajev postavi pokonci, plezanje pa je enostavno uživaško. Zajeda, hkrati pa tudi zahtevnost plezanja se zaključi s kaminom, po katerem izstopiš v lažji svet. Sledil je še prehod skozi okno in nekaj metrov poplezavanja do vrha, kamor sva prispela ob 14ih. Sledila je kratka pavza za malico, nato pa je sledil še doooolg in zelo vroč sestop v dolino. Presrečna sva v Kaplci spila še zasluženo pivo in izmenjala občutke o turi. Smer me je navdušila z zelo dobro skalo.

Uživala še namesto vas – Grega in Mark 😉

Želja, da letos plezam več v KSA, se je uresničila. V sredo sem tako prvič obiskala Dolgi hrbet in z Andrejem (AO Črna) splezala smer Trikot. Ko sva dostopala proti Koči na Ledinah, se je stena vedno bolj zapirala s črnimi oblaki. Vseeno je vreme zdržalo, je pa verjetno dež ponoči nekoliko začinil kakšen meter smeri. Smer ponudi konstantno plezarijo v res dobri skali, ki te popelje na sam greben Dolgega hrbta, kjer po markirani poti slediš do Mlinarskega sedla in nazaj čez Češko kočo do avta. Priporočam, se fajn naplezaš 🙂

Za zadnji vikend pred šihtom, mi je Nik (AO Radovljica) rekel, da bi nekam šel. Najprej sem mu predlagala Jubilejno smer (verjetno še vedno pod vtisi srede), na koncu pa sva se odločila za lažjo smer v Grintovčem stebru – istoimensko smer. Dostop in sestop sem že poznala, me je pa presenetilo število klinov in štantov (tudi navrtani), ki jih je v smeri res veliko. No Nik me ima zgleda zelo rad, zato je enega zabil še za ‘ziherco’, ki pa je kmalu poletel čez steno. Čez steno sva bila v pičlih šestih cugih, tako da sva imela še dovolj časa za iskanje klina – ga uspešno tudi najdla. Tudi tu moram pohvaliti skalo, orientacijsko pa itak ne moreš zgrešit. Mogoče res ideja za zimo.

Res lepi konci z veliko smermi, mogoče dobim kakšno kartico popusta za rampo, ali pa v bodoče naredim kaj za kondicijo in naslednjič parkiram že pri jezeru :).

Po priporočilu Božota je ta vikend na vrsto prišla smer v Grintovškem stebru – Tomažev steber. Zaradi napovedanih popoldanskih ploh v soboto, sva z Dorotejo šla že v petek spat na Češko kočo. Budilka ob 5ih, nekaj grižljajev sendviča in hiter korak do stene – ob 7ih pa sva že stiskala mrzlo skalo. V smer sva vstopila bolj levo po Vstopni varianti, tako da sva namesto začetnega kamina plezala po navpičnih kompaktnih ploščah. Ostale raztežaje pa sva šla po opisu – preganjal naju je le dež, kaplje so naju spremljale vse do sestopa. Doroteji je bil najlepši cug smeri druga V-ka – pokončen kamin, meni pa detajl na koncu. Sestopila sva levo po polici/grabnu, katera se kmalu priključi markirani poti iz Mlinarskega sedla. Nekaj snega je še tik ob steni, ki pa ni moteč. Če naju je skoraj celo smer pršilo, sva celoten sestop lahko “uživala” v sončnih žarkih. Ustavila sva se še v koči s pogledom na Dolgi hrbet, z željo, da bo jesen še dovolj topla za kakšno smer tudi tam.

Prvotni dopustniški plan je bila sicer Korzika, a je Janž zaradi študijskih obveznosti moral ostati doma. Tako smo ostali brez pomembnega zagovornika plezanja na družinskih počitnicah in se odločili, da Korziko napademo drugič s popolno ekipo. Janža smo nadomestili s sosedovim mulcem in se tako odpravili proti Sardiniji. Ekipa dveh prismojenih staršev, ki za Sardinijo sredi julija in vročinskega vala pakirata plezalno opremo in dveh pubertetnikov, katerih glavni cilj je spanje do 12 ure, se je na koncu izkazala za dobitno kombinacijo.

Dnevna rutina je izgledala takole: s Saro sva zjutraj vstala pred sončnim vzhodom, preživela dopoldan v plezališčih (kjer sva bila večinoma sama), se vrnila ravno, ko sta se Ruj in Gašper prebudila, po kosilu smo obiskali plažo (kjer večinoma nismo bili sami), zvečer pa starši spat, otroci pa v lajf…

Imeli smo res srečo z vremenom, saj nas je prvo noč prešla vremenska motnja in precej znižala dnevne temperature, poleg tega pa je pihal tudi prijeten vetrič, tako da je bilo plezanje v senci prav prijetno. Na koncu vsi štirje udeleženci super zadovoljni (:

Ker je v meni in Doroteji nekaj “gorenca”, sva namesto parkirnine v Vratih izbrala turistični avtobus in že v petek popoldan odrinila proti Luknji. Ujela sva še dovolj dneva, da sva si že pred spanjem pod milijon zvezdami ogledala potek smeri. Prebudila sva se v jasno jutro, spila kofe in že začela s poplezavanjem do vstopa. Držala sva se Božotove skice (Božo hvala 🙂 ) in brez težav našla prehod čez steno. Sledilo je še iskanje prehodov po Zlatorogovih policah – naslednikom priporočava, da se po preplezani beli plošči držijo možicev v desno, ves čas približno v isti višini, pot preči 2 grapi (prva manjša, druga širša), vse dokler ne dosežejo prepadnega robu. Šele nato naj se začnejo vzpenjati višje, po cca 60 metrih pa bodo desno spet videli nadaljevanje police, ki te po 50 m pripelje na markirano pot.

Sledil je še sestop s postankom pot steno, kjer sva pustila spalki. Bližnjica do tja se je izkazala za neučinkovito. Posledično sva se soglasno odločila, da upočasniva korak, pokličeva Grega (hvala za prevoz 🙂 ) in se ustaviva še v Aljažu, saj avtobusa ob 19ih tako ali tako ne bi ujela.

Smer sledi naravnim prehodom po večinoma kompaktni skali, težavna mesta so delno nabita, v preostanku smeri pa za varovanje poskrbiš sam. Priporočava!