AO Jesenice

V ponedeljek sva z Urošem splezala Slovensko smer v Triglavski severni steni. Izstopila sva čez Frelihovo polico do stika s Zimmer-Jahnom in nato po snežišču na rob stene. V sami smeri je Slovenska grapa v celoti zalita. Prečenje snežišča je neizogibno pod vstopom v Frelihovo prečnico in na izstopu iz smeri. Manjše snežišče pa je bilo vidno tudi v Prevčevem izstopu. Smer je lepa, zato jo vsako leto ponovim za kondicijo.

V četrtek pa sva s Petro iz AO Cerkno splezala novo smer Intenzivko v JV ostenju NŠG-ja. Smer na vstopu v Kamenkov kamin zavije levo v rahlo previsno poč, ki ti za začetek kar pošteno ogreje. Nato sledi plošči v levo do sidrišča. Sledi najtežji drugi daljši raztežaj, ki ima po mojem mnenju detajl takoj ko smer križa Pokljuško. Malo sitna prečka 6a in nato čez buhtelj tudi 6a, mogoče 6a+? v lepe plošče, ki te popeljejo na naslednje sidrišče desno od Pokljuške smeri. Zadnji raztežaj poteka po lepi poči nad rušjem rahlo desno. Na vrhu poči je še krajša kaskada in že se znajdeš na sidrišču. Smer je resnično vzorno navrtana, svedrovci so tam, kjer jih rabiš, Glede ocen tudi nimam pripomb tako kot so avtorji napisali drži. Mogoče malo pazljivosti pri izbiri obrimkov in stopov, v drugem raztežaju v detajlu čez previsek se mi je odkrušil kar dober grif.

Ko sva z Metodom lani tam plezala Jenyino poč, je padla ideja, da greva splezat še Severni raz, ki poteka levo od poči (gledano navzgor). Skala na severni strani hriba je namreč presenetljivo dobra.

Tokrat sta se nama pridružili še Nanika in Doroteja. Za spremembo smo tokrat šli čez Dolge njive gor, po ferati dol na vstop, po smeri navzgor in spet nazaj na Dolge njive na analizo.

Smer je lepa, orientacijsko nezahtevna, v desetih rastežajih pa pripelje na vrh zraven križa. Lažji rastežaji so varovani praviloma bolj narazen, a tam kjer je potrebno, se vedno kaj najde. Tudi za kakšno oceno se jih da popestriti, če si kreativen (ali pa neroden). Je pametno upoštevati navodila in varovati tam, kjer je predvideno. Pri združevanju rastežajev namreč hitro ostaneš brez hlač oz. pasu. Vroče nam ni bilo, zeblo nas pa tudi ni v smeri.

Je v tem koncu še kakšna lepa smer, zato nismo šli zadnjič. Najverjetneje pa se bom naslednjič odločil za dostop iz avstrijske strani.

1 2 ►

Kjer se je zimska sezona končala, se je poletna začela. Seveda so to malo bolj krušljive stene nad Vršičem.

Zgodaj zjutraj sva bila na parkirnem prostoru celo med zadnjimi, če štejemo samo kolesarje. Pod steno sva pa dokaj hitro srečala dve navezi, ki sta bili namenjeni v sosednjo smer. Midva sva za prvo ST izbrala Dolharjevo. Tako sva se nevplezana podala na 250 m dolgo pot. Nekaj svedrovcev je v smeri, a so bolj ali manj na platah kjer naj bi se delala sidrišča. Vmesnih varovanj je bolj malo (klini izgledajo bolj srednjeveško), zato sva nove postavljala kar sama. Na vrhu naju je pričakala deževna osvežitev, ki naju je spremljala vse do P.

Vplezavanje v skalno sezono je nekako spominjalo na smer Košir-Brelih le-da vam tokrat v steni nisva pustila nič od opreme! 🙂

Plezala sva: Alain V in Michel G.

V četrtek sva se s Tomažem odpravila na Jezersko. Najin cilj je bila 700 meterska Centralna smer v Veliki Babi. O tej smeri sem slišal že toliko lepega, da je bil že skrajni čas, da se o tem prepričam. Zjutraj malo čez 6 uro se iz parkirišča v Ravenski kočni odpraviva po lovski poti, ki vodi do Kranjske koče na Ledinah do vstopa pod smer. Lovsko pot zapustiš po uri hoda in prečiš levo čez graben do vstopa pod smer, ki je pod izrazito ogromno votlino. Prvih 100 m sva plezala nenavezana po grapi, ki te pripelje do izrazitih plošč, kjer je prvo sidrišče. Tu sva se navezala in v dveh raztežajih splezala lepe plate. Smer se nato drži grabna vmes je en siten kamin IV+, ki je navrtan kar narazen cca 5m , luknje z vijaki so v steni, ploščice pa je nekdo odstranil. Po kaminu se smer položi in sledi raztežaj in pol po grabnu, nato pa se zopet postavi pokonci, plezaš plato levo od kamina nato pa prestopiš v levo na vrhu kamina. Sledi raztežaj lažjega plezanja, nato pa smer zavije levo prva orientacijska zanka do izrazite lepe plošče z oporno počjo. Na vrhu plate moraš zaviti desno in zopet se znajdeš pod naslednjo ploščo. Splezaš jo direktno nato pa pri macesnu zaviješ desno čez 3m kaskado. Tu je druga orientacijska zanka in znajdeš se pod zadnjo izstopno plato. Spležaš jo v dveh krajših raztežajih. Nato pa slediš po izstopni poševni gredini do macesna, kjer je sidrišče urejeno s prusikom okoli njega. Tu sva se razvezala in v 20 minutni plohci nadaljevala proti vrhu v plezanju I-II do markirane poti, ki vodi dol iz Babe. Povzpela sva se na vrh in nato sestopila čez Rudijevo vertikalo (strme plošče z jeklenico) do Kranjske koče na Ledinah. Privoščila sva si pivo in Ričet oziroma Joto, se malo spočila in sestopila do vozila.

Ko naletiš v vodničku na smer Nebeška simfonija, te hitro zasrbijo prsti in se vprašaš, čemu takšno poimenovanje. Verjetno bo že vredno ogleda. Piko na i doda še dejstvo, da se smer nahaja v Debelem vrhu nad Planino v Lazu, kamor se je v vsakem letnem času lepo vračati. Tako smo v soboto z Dorotejo in Rokom ob normalni uri zjutraj štartali s Planine Blato. Je že prav, da si za te konce človek vzame čas, zato smo bili soglasni, da nas pred koncem dneva ne bo v dolino. S parkirišča smo kmalu zavili na samotno pot proti Lazu, stran od množic, ki so bile namenjene na Planino pri Jezeru in dalje do 7 jezer. Celotna smer se lepo vidi že s planine. Poleg nje desno poteka še smer Katedrala, ki je mogoče nekoliko težja, vendar krajša. Na dostopu razen trupel mnogoterih živali, ki so izgubile bitko s snežnimi plazovi, presenečenj ni bilo. Brez težav smo dospeli do vstopa v smer, pod obetajočo plato, ki je že namigovala na kompaktno skalo in vrhunske škraplje. Prednost treh ljudi v navezi pa pri dolgih smereh tudi hitro pride do izraza, saj vsak potegne naprej tretjino smeri, pa še družbo imaš na štantu. Začela je Doroteja, ker je pač najmlajša, ampak je v zameno dobila res lepe plataste raztežaje. Tekom celotne smeri je sicer nekaj travnatih odsekov, ki pa ne pokvarijo dobrega vtisa. Prvi detajl v previsni šestici je mogoče obviti po desni, prav tako tudi previsne plate višje gori, vendar za ta drugi obvoz potrebuješ kakšnega večjega metulja. Zadnji raztežaj nato postreže še z odprto in prepišno grebensko štirico, smer pa se zaključi pri skrinjici z vpisno knjigo. Po obsežni analizi imen vseh vrhov povsod okoli in dognanja, da kje vse še nismo bili, smo se odpravili še na vrh Debelega vrha, od koder smo lahko predebatirali najbolj optimalno varianto za turno smuko s Kanjavca. Četudi smo v teh samotnih koncih na marsikaterem vrhu že stali, se vedno najde še kakšen mali nekje vmes med vsemi grebeni, kateremu ne veš imena. In prav je tako. Ker ciljev ne bo zmanjkalo nikoli.