AO Jesenice

Kot po navadi, mora prispevek, poročilo,… nekdo napisati. Nekaterim je to v zabavo, spet drugim muka. Zato je tokrat čast doletela Tino, njen tekst sem prilepil spodaj, pa še v poročilo KA bo šel. Tina hvala, vam pa veselo branje.

V koncu julija smo se z Alpinističnim odsekom Jesenice odpravili na tabor v Dolomite. S seboj smo, da ni bilo preveč moške družbe in bolj okusna ter raznovrstna prehrana, vzeli še članici AO Jezersko in AO Kranj. Kasneje so se pridružili še trije člani AO Radovljica.

Nastanjeni smo bili v kampu Sass Dlacia, saj se nam je glede na pretekle izkušnje zdel najboljše izhodišče za plezalne podvige. V soboto smo po plohi postavljali bazo in ob pivu načrtovali katero smer gremo splezati, saj smo glede na slabo napoved, nedeljo želeli kar najbolje izkoristiti. Izbrali smo smer Alvera, ki je postregla z lepo plezarijo, solidno skalo in ravno pravšnjo dolžino, da nas je ploha ujela šele na vrhu. Naslednji dan je bila napoved klavrna, zato smo se podali raziskovati okolico in se sprehodili do jezera Sorapiss, kjer nas je kar pošteno napral dež, no vsaj razgled je bil lep. V torek smo se odločili, glede na napoved, da plezamo v Cinque Torri. Jao in Nastja sta zaradi gneče opustila prvotne plane in izbrala drugo smer, jaz in Čaro pa obračala v dveh smereh, saj meni plezanje v dežju ni bilo niti malo všeč. Zvečer se nam je pridružil še novopečeni mlajši pripravnik Filip, tako da smo se naslednji dan odpravili na Paso Sella in si glede na premočeno skalo izbrali 2 bolj suhi smeri. Dan je bil prijeten, plezali smo v dveh navezah in uživali, bili pa smo malo razočarani nad tem, da je bilo plezanja hitro konec. Zvečer sta se pridružila še Lidija in Gaj, ki sta prišla v Dolomite prvič, upoštevajoč naše napotke, sta naslednji dan splezala enaki smeri na Paso Sella. V sredo smo se ločili na ženski in moški del, da pridemo dekleta na svoj račun z čvekanjem in fantje počijejo ušesa. Z Nastjo sva si izbrali smer v Tofani di Roses, ki je bila zame ena najlepših alpinističnih smeri do sedaj. Temu je doprinesla kompaktna skala, dolgi in konstantni raztežaji, izpostavljenost in čudoviti razgledi. Jao in Čaro sta se lotila malo večje težavnosti na južni steni Piz Ciavazes. Lidija in Gaj sta uživala v steni Col de Boisa. Ta dan sta prispela še Matic in Matevž, ki sta plezala kar konkretno smer težavnosti VIII v steni nad jezerom Lagazou. Prijetno utrujeni smo večer preživeli ob pivu in prijetnih debatah v kampu. Naslednji dan so se nam pridružili še naš načelnik Marko z boljšo polovico, Neli s podmladkom, ter Doroteja in Nina z radovljiško posadko. Le ti so se na poti ustavili v Missurini in se podali v skalo. Na ta dan smo bili že malo utrujeni, zato smo si izbrali bližjo varianto in se odpravili na Falzarego. Marko, Monika in Filip so plezali v Falzaregu, Lidija, Gaj, Nastja, Čaro in jaz pa v Col de Boise. Neli in Matevž sta se odpravila v drugi konec in prav tako uživala v lepem vremenu. Kasneje nam je pošteno zagodlo vreme in neugodna napoved, tako da se je večina odpravila domov. Nekateri v Arco, jaz in Čaro pa sva optimistično ostala in vztrajala pri tem, da ne more biti tako slabo, saj sva imela plan ostati še en teden. Tako sva v soboto hodila naokrog v dežju, v nedeljo pa se prav tako v velikem nalivu, odpravila na uprizoritev bitke iz prve svetovne vojne na Cinque Torri. Ker je pošteno deževalo bitke niso uprizorili, sva pa dobila nove vojaške prijatelje, ki so naju podkrepili z ogromno informacijami, domačim vinom in žganjem, tako da nama je bilo na koncu kar toplo. Tabor je bil kljub slabemu vremenu in vsakodnevnemu dežju uspešen, saj smo pridobili ogromno novih spominov, kilometrine, lepe razglede in nove plezalne naveze.  Škoda samo, da nismo imeli več priložnosti, da v steni pustimo kakšnega jeseničana. 

Evo, na koncu bom pa še kopiral iz poročila KA kdo, s kom, kaj, kdaj, kje,… je splezal/a. Informacije so take, kot sem jih prejel, če kaj manjka, bom dodal, če bom opozorjen in bom dobil podatke. Vsekakor pa se že veselim predloga (in izvedbe) za jesenski tabor – kam gremo?

1 2 ►

29.7. Matic Košir, Matevž Jeršin - Cima Scotoni, Lacedelli-Ghedina VIII-/VI 600m, Matevž prosto, Matic A0, 7h

30.7. Neli Košir, Matevž Jeršin, prvi stolp Selle, Delenda Carthago 6b 200m, 3h

29.7. Doroteja Brgant, Nik Hlade, Nina Bitežnik - Diedro Mozzorana IV, 120m, 2h

30.7. Doroteja Brgant, Urban Žemlja, Nina Bitežnik - Via del Buco Bossa Variant IV, 240m, 4h

25.7. Tina Čorić, Luka Korbar – Col de Bois, Alvera V+ 420m, 3,5h

28.7. Tina Čorić, Luka Korbar, Nastja Jošt – Sella towers, Trenker Crack V+ 190m, 2h

29.7. Tina Čorić,, Nastja Jošt - Tofana di Roses, Southeast Arete V+ 490m, 4h

30.7. Tina Čorić, Luka Korbar, Nastja Jošt – Col de Boise, Vin en Coluisse V+ 300m, 3h

28.7. Peter Sodja, Jasna Durić, Filip Kuntu - Prima Torre del Sella, Via Steger IV+, 180m, 3h

30.7. Marko Štojs, Filip Kuntu, Monika Štojs - Torre Piccola di Falzarego, Via Normale IV- 130m, 2,5h

28.7. Luka Korbar, Peter Sodja - South face Piz Ciavazes, Via Irma, 340m VII-, 5h 

25.7. Peter Sodja, Nastja Jošt - Col de Bos, Alvera V+, 340m, 2.5h

27.7. Peter Sodja, Nastja Jošt - Cinque Torre, Via Ignacio Dibona, IV+, 120m, 1.5h

29.7. Gaj Slivnik, Lidija Slivnik - Sella towers, Trenker Crack V+ 190m, 3h

29.7. Gaj Slivnik, Lidija Slivnik - Sella towers, Via Steger IV+ 160m, 2h

30.7. Gaj Slivnik, Lidija Slivnik - Col de Boise, Spigolo alpini IV, 330m, 4h

31.7. Gaj Slivnik, Lidija Slivnik – Sass de Stria, Arete IV+, 210m, 3h

30.7. Peter Sodja, Jasna Durić - Hexenstein, Sud Kante, 180m, IV+, 2h

Ob sto in eni ideji kam na dopust in kaj tam početi, ob covid omejitvah, spletnih prijavah, testih in cepljenjih ter različnih pogledih družinskih članov na način preživljanja prostega časa, sem se soglasno odločil,da bo lokacija letošnjega dopusta blizu Paklenice. Izhodišče je bil zapuščen zaselek Jusupi, nekaj minut oddaljen od vhoda v Malo Paklenico. Hiše, ki jih je kar nekaj desetletij razjedal zob časa, domačini počasi obnavljajo in preurejajo v apartmaje. No, zaenkrat sta tam le dva, to pa zagotavlja mir in uživanje v naravi le 15 min hoje do obljudene jadranske obale v vasi Seline.

Maja mi je že pred odhodom namignila, da so stene na severni in zahodni strani do 11 ure v senci in plezanje v kanjonu tudi na vrhuncu poletja ni nemogoče. In res je bilo tako. Potrebno je bilo samo naviti budilko in prav vsak dan smo splezali eno večraztežajko (Gospodari kiše 6a+ in Water song 6a+ z Janžem, Karabore 5c in Armadillon 6a s Saro ter Severno rebro 4b z Rujem). To je bila tudi njegova prva večraztežajna smer. Plavali smo še v reki Zrmanji in Krupi, veslali po Vranjskem jezeru, obiskali jamo Manito peč dve tri plažice na Paški strani in teden je minil kot bi mignil.

Ob povratku še dvakrat na Vršič (nova Intenzivka je res lepa smer) in v Male špice nad Mangrtskim sedlom (Gemini 5b in Na zdravje 6a) ter obisk super plezališča Prtovč…in dopusta je konec.

V soboto 24-tega smo se šli hladit v severno steno NŠG v smer Elisa. Naša pričakovanja niso bila visokoleteča, saj prav pogosto ne plezamo več takih zahtevnih smeri – skupaj smo Maja, Nanika in jaz le nabrali 166 let…

No, otvezeni in mežikajoč navzgor po steni, se zapičim v vstopne metre in prav prvi raztežaj ponuja najlepši del smeri. Moram reč, da smo vsi kar pošteno pljuvali v roke, na koncu smo bili le poplačani z res lepo plezarijo. Smer je vzorno navrtana, varna in blizu. Po povratku pod steno (2x spust po vrvi), je Maja rekla, da še nismo za stran vržt.

Včeraj sva se z Gregom (GRS Radovljica) odpravila proti Veliki Mojstrovki. Na ruzakih sva imela tudi cepin, saj nisva vedela kaj naju čaka na dostopu. Sta že dve zaplati snega, ki pa ju brez večjih problemov rešiš.

Smer je ena lepših klasik, kar pokonci in z malo ‘šodrastih cugov’. V smeri je veliko klinov, kakšen frend vseeno pride prav, ne smejo pa te zavesti štantje, ki jih je v smeri več kot bi jih bilo potrebnih. Meni najlepši del smeri se začne v zadnji tretjini smeri, naprej od znane prečke v levo in vse do vrha, saj za spremembo od drugih smeri dejansko priplezaš čisto na vrh, skala pa je tudi vrhunska.

Smer je kljub vijuganju levo-desno logična, v smeri sva bila sama, prav tako pa nisva srečala nobenega v drugih smereh.

Z Maticem sva hotela ta teden izkoristiti za plezanje v Dolomitih, pa vreme ni sodelovalo. Zato sva se v sredo v iskanju suhe skale odpravila na Vršič. Zaradi deževne noči in slabe napovedi sva se odločila za južno steno NŠG. Oblaki so se vozili čez prelaz, dežja pa ni bilo. Splezala sva Violinco, Karolinco in Intenzivko.

Danes pa sva se odpravila v tuja gorstva. Po uri in pol vožnje proti prelazu Pramollo in slabi uri dostopa sva vstopila v smer Via dei Finanzieri v severo-vzhodni steni Monte Cavallo di Ponteba. Dobrih 400 metrov dolga smer premore odlično skalo, strmo plezanje in večinoma udobna sidrišča. Zelo lepo se da nameščati premična varovala, zato je klinov zelo malo. Nekaj več jih je le v najtežjem raztežaju (VI), ki je zelo lep, konča pa se z rahlo delikatnim izstopom s slabšo skalo. Na vrhu stene naju je pričakala megla in kmalu je začelo še deževati. Sestopila sva čez vrh in po ferati hitro nazaj pod steno. Bilo je fajn.