AO Jesenice

Prejšnjo nedeljo smo uspešno izvedli skupno turo. Še v temi smo parkirali avtomobile pri žagi v Belci in se mimo podora povzpeli do gozdne ceste. Po slabi uri hoje smo se spustili do struge potoka Belca, se na drugi strani mimo Benčkovega groba dvignili do Jurčevega rovta in pod njim krenili proti strugi potoka Jerca. Pred nami je bil orientacijsko najzahtevnejši del ture, saj je pot od struge do Brolhovega rovta in naprej proti sedlu Šija zares v slabem stanju. Poti je težko slediti, zadevo dodatno poslabša še mnogo podrtega drevja, zato sem ta del poti raziskal že en teden prej. Tako smo se hitro in brez težav že pred deveto uro znašli malo nad sedlom Šija, kamor pripelje bolj uhojena pot iz Dovjega. Nadaljevanje čez Kurjeke do večjega grabna v vpadnici Gubna ne predstavlja težav, posijalo je še sonce in kar naenkrat je bil pred nami samo še izstopni žleb. Nadeli smo si čelade ter v lažjem, a zanimivem plezanju pred poldnevom dosegli markirano grebensko pot. Toplo sonce je zmehčalo sneg, zato v nadaljevanju proti Kepi nismo potrebovali zimske opreme. Škrbina je lepo zavarovana z jeklenico. Preko vrha smo se spustili na zahod, proti sedlu Jepca. Na to stran je bilo snega več, zato so nam bili v pomoč cepini. Na sedlu smo si privoščili sproščen počitek, glavne težave in nevarnosti so bili za nami, pred nami pa samo še dolg sestop nazaj v vas Belca. Ture se je udeležilo 8 tečajnikov (Nina, Tina, Branka, Renata, Sandi, Tin, Luka in Tomaž), poleg tega so bili na turi še Matic, Raf, Mare in Doroteja ter midva z Janžem. Turo smo zaključili po dobrih devetih urah strumne hoje, bojda se je nabralo kar nekaj višincev – skoraj 1700 m vzpona, in 32.000 korakov (nekaj več kot 18 km) – vsaj tako sem bil informiran s strani ljubiteljev gorniške elektronike.

Na koncu čestitam tečajnikom za super kondicijsko pripravljenost in suvereno obvladovanje skrotastega in grapastega sveta, ostalim udeležencem pa se zahvaljujem za pomoč pri vodenju. Srečno! (moje slike so zgolj informativne narave, če ima kdo kaj lepše in kvalitetnejše robe, naj jih pripne zraven)

Med 13.10. in 17.10. smo člani odseka šli plezat v Paklenico. Najzgodnejši so se na pot odpravili že v sredo, ostali pa smo prišli v četrtek oziroma v petek. Ob prihodu v Starigrad nas je pričakalo sonce in veter. Tako so bile temperature za plezanje prav prijetne, zaradi vetra pa smo iskali smeri čim bolj v zavetju. Do četrtka zvečer je v Starigrad prišla že večina udeležencev. Petek je bil tako kot četrtek sončen in vetroven, tako da smo zopet iskali zavetje v skali. Zvečer so se nam pridružili še ta zadnji, ki smo jih hitro “zaslišali” o uvodnem sestanku letošnje AŠ. Sobota dopoldne je bila taka kot že četrtek in petek pred tem, se pa je popoldne začel veter umirjati. Zvečer so se nam na palačinke pridružili še člani GRS Kranj, ki smo jih srečali v steni. V nedeljo dopoldne se je splezalo še zadnje smeri, nato pa smo se eden za drugim odpravili proti domu.

Tokrat smo člani odseka preplezali smeri Nosorog, Lidijin, Spit Bull, Big Wall Speed Climbing, Oliver Dragojević, Oprosti mi pape, Infinito, Bora, Bračni smjer, Akademski, Pips, Karabore, Pero, Severni greben, Water Song, Centralni kamin, Barba Antin, Tinin smer, Tinin smer – desna varianta, Flex & Rex, Doktor Frankenstein, Aigor, Josipa Debeljaka, Zubatac. Verjetno sem pa še kakšno smer zgrešil.

V Paklenici smo bili: Dejana in Blaž z družino, Pero in Jasna, Gašper, Noel, Mark, Mare in Monika, Maja in Raf, Metod, Uroš, Eva, Alenka, Marko, Vesna, Neli in Matic z družino, Mirko, Klemen, Sandra, Mirko, Tufek, Gregor, Jaka, Filip, Petra, Lidija in Božo.

Z Neli sva po šestih letih ponovno odšla sama na izlet. V četrtek sva peljala mulce na kras k noni in v petek zgodaj zjutraj odšla proti Arcu.

Za prvi dan sva si izbrala delno navrtano Athene (VII+, 250m) v steni San Paolo. Kljub temu, da je stena precej poraščena, pa smer najde super prehode po strmih ploščah. Izstopa drugi cug z 20m plato ocenjeno z VII, ki ima skoraj popolnoma naravno varovanje. 1 klin in peščena ura vsake 3m. Podoben stil kot da bi plezal v Rušici ampak brez polnih hlač.

Ker smer prvi dan ni bila preveč naporna, sva drugi dan odšla v steno Mandrea, smer Nataraj (6c, 350m). Za razliko od prve se tu pleza po navpičnih in precej atletskih počeh in zajedah zato je smer posledično bolj naporna. Problem smeri je edino detajl, ki čaka v zadnjem cugu. Jaz sem ga zmogel na pogled, Neli pa si je pomagala s kompletom.

Druga smer naju je rahlo utrudila, zato sva za zadnji dan šla spet v steno San Paolo, tokrat v smer Neve d’atunno (6c, 250m). Tudi ta smer je prava lepotica spodaj gre čez plošče kjer je potrebna tehnika, nad ogromno polico na sredini smeri pa čakajo grifasti previsi.

Zagotovo se še vrneva, lepih smeri je tam še ogromno.

Še ena bližnja avstrijska (ali pa morda že italijanska) stenica omogoča prijetno plezanje v jasnih jesenskih dneh. To je južna stena Velikega Koritnika (Trogkofel, Creta di Aip). Čvrsta skala in lepo opremljene smeri srednje težavnostne stopnje, udoben dostop in sestop, gorski ambient in obilica sonca, so glavni aduti te lepe stenice. V ponedeljek sva z Anjo plezala smer Haensel (5c/6a). Razen hladnega vetra na vrhu, super razmere za plezanje v drugi polovici oktobra.

Nedeljsko jutro se začne prebujati in meglice se vlečejo od Mežakle do Golice, ko me Peter pobere pred domom, da pogledava, če imajo na drugi strani Karavank kaj lepše vreme.

Malo pred deseto se pripeljeva na parkirišče pod Breitwand, kjer je imel Peter ogledano smer Sister Power (5c+), za katero pravijo, da je ena lepših večraztežajnih smeri zgornje Koroške.

Smer je res lepa, lahka, razgibana in na dveh delih tudi zračna, ni pa najlepša. Vtis je malenkost pokvarilo dejstvo, da se sonček, ko sva bila nekje na sredini, še ni prikazal in je bilo hladno. Odveč je bila tudi posiljena prečka v zadnjem raztežaju, od koder po dveh spustih prideš nazaj na izhodišče in precej trenja, pri vlečenju vrvi v drugem raztežaju.

Pod smerjo malo poklepetava, spakirava opremo in, ker je ravno posijalo sonce, Peter predlaga, da splezava še Licht und Schatten (6a+).

Smer me je pozitivno presenetila. Lepa, razčlenjena, z dobrimi oprimki in na videz bistveno bolj zahtevna, kot je v resnici, saj manjši previs v ključnem delu ob spodbudni besedi niti ni tako težak.

Nad previsom je še nekaj metrov dobre telovadbe do zadnjega stojišča, ki ga zapustiš na desno proti gozdu in ferati, le-ta te pa pripelje do sidrišča za spust pod steno.

Nedeljo sva Peter in Aljoša preživela v lepi naravi okolice Miljskega jezera.

Super je blo 🙂