AO Jesenice

Ko se Gregov dopust in septembrsko vreme poklopita, se lahko spet zapodim v Steno. Tokrat ideja zraste na mojem zelniku – Kratka nemška z izstopom Zimmer Jahn. Kaj naj rečem, super smer z logičnimi prehodi in veliko klini, tako da se res ne moreš zgubit. Nekaj delov sva plezala navezana, veliko tudi ne. Za piko na i pa poskrbi zadnji del smeri, previsna 4ka, ki pa tudi ni tak bav bav. V smeri sta bili še 2 navezi, a sta obe zavili v Dolgo, tako da gužve ni bilo. Nekaj snega se še vedno najde nad nemškim turncom in pa po poti do sestopa čez Prag, vendar ga lahko obvijemo.

Super dan, no pa tudi nohtalo ni 😉.

Rdeča pentlja, 110 m, 6a+, S2,

V četrtek, 9. 9. 2021 sva z Mihom Novakom v JV steni NŠG splezala novo smer »Rdeča pentlja«  in jo v celoti opremila s svedrovci. Vstop v smer je približno 5 metrov desno od Mavrice življenja.  Poteka v štirih raztežajih:

1.R, 35m, 6a+,9x,  poteka v čudovitih platah, naravnost gor, manjši previs preplezamo po skrajno desni strani in pridemo na skupno varovališče s smerjo Mavrica Življenja,

2.R, 30 m, 6a, 6x, z varovališča po platah v levo in nato naravnost gor, kjer te prijetno presenetijo mini tkim. dolomitske škraplje. Varovališče  je samostojno na rušnati gredini 5 m desno od Juševe smeri,

3.R, 20m, 5c, 4x, iz varovališča naravnost gor in nato počasi v levo mimo rumene poševne lise  na delno viseče varovališče,  

4.R, 25m, 5b, 5x, naravnost gor v zajedo in po njej na izstopno gredino. Tu je narejeno varovališče za spust z vrvjo po steni. Približno 3m desno se zaključi smer Zapeljivka. 

Sestop iz smeri:

– urejeni so 30 m abzajli po smeri. Lahko se spustimo  tudi z dvojno vrvjo v dveh abzajlih, vendar zaradi varnosti za drugi abzajl iz gredine priporočam spust po smeri Mavrica življenja.    

V nedeljo sva šla z Gregom v meni še nepoznane konce – Bele vode – splezat smer Severni raz v Visoki Beli špici.

Ideja je na žalost zrasla prepozno zvečer, tako da sva morala dostop dolg dobrih 1000 m narediti v nedeljo, sicer bi verjetno šla prespat v bivak, kjer ti družbo delajo številčni kozorogi in gamsi. No pa saj 2 ure dostopa tudi ni prehudo v tako lepih koncih?

Prideva pod steno, se počasi zrihtava (v prvem cugu sta bila namreč že 2 Italijana) in Grega začne s prvim cugom. Zaslišim ‘varujem’ in sama začnem s plezanjem. Po 10 metrih smeri ne čutim več prstov na rokah, niti kompleta ne morem sestavit. Derem se Gregu, da bom počivala. No odnohtavanje je trajalo 15 minut, ko prsti začnejo končno dobivati normalno barvo. Zborbam do štanta, kjer vprašam Grega, če bo lahko sam preplezal smer kot prvi. Gregu ni problem, jaz pa se preobujem v čevlje in preostanek smeri preplezam v njih in rokavicah. Italijana mi pri mojem mrazu in ideji ‘čim prej na vrh’ nista ravno pomagala, saj sta štantala na vsakih 15 metrov, tako da sva jih v 4. cugu prehitela po levi varianti.

No sicer pa smer ena sama poezija, kompaktna skala, nekaj klinov in navrtani štantje. Sonce naju je pozdravilo šele na vrhu. Za spust izbereva možnost abzajlanja, kjer se pri prvem zatakne štrik. Hvala Grega za prusikarjenje’. Sledita še 2 abzajla, saj sva nato raje abzajlala samo z eno polovičko. In seveda, štrik se spet zatakne pri tretjem. Tokrat je gorenjska trma zmagala, tako da sva štrik rešila s silo in pomočjo nekaj sočnih kletvic. Sledil je še sestop do avta, kjer ti žejo pogasi voda ob poti in čas pa skrajšajo lepi razgledi na vse strani.

Nedelja je, poleg zgodnje budilke, obljubljala lepo vreme. Da ga preživimo najbolj kvalitetno, se z Aljošo podava v polno izkoriščanje dopoldneva. Tokrat zadiši po ‘lepi zeleni Begunjščici’ ali natančneje, po grškem mitološkem bitju, Kiklopu. 

Kljub temu, da so nam družbo delali preostali družinski člani Aljoše, nismo prebirali pravljic, temveč sva z Aljošo na poti na planino Preval samostojno zavila na melišče in se znašla pred vstopom v smer Kiklop. 

Malo klepeta in že sva plezala. Kot prvi Aljoša, je zagrizel v steno in kmalu sva spet ugotovila, da so naši hribi res polni votlih zvokov in preizkušanja oprimkov. Plezarija je gladko tekla vse do kamina v drugem raztežaju, ki poskrbi za češnjo na torti, nadaljuje pa se s centimetrsko prečko, kjer tesne plezalke še malo bolj zategnejo, prste pa čutiš v malih možganih. To je tudi najbolj imeniten detalj te smeri, ponuja pa res dobro plezarijo. Na tem delu sva uporabilo dva frenda, a bolj za privez psihe, kot resnično varovanje. 

V tretjem raztežaju pa je prisrčen preduh, skozi katerega s kakšno obilno malco stežka prilezeš, nahrbtnik pa je močno v napoto, zato se ga v tem delu tudi sname. Kakor kdo, jaz sem ga vlekla za seboj, saj je špranja res ozka in sum po zagozdi je bil previsok, da bi tvegala in zavzela prostor z nahrbtnikom. Suhim ta del bolj prija 😉 a tudi meni je šlo!

Na koncu plezarije pa še dodatek za najboljši del dneva, abzajl, z bikolorko prideš ‘s prve’ v dolino. Sledi še spust po melišču in zopet se znajdemo na poti.  

Pa še komentar na poimenovanje smeri: se vprašam ali je ime zaradi potrebne moči ali zaradi preduha, ki v skali res tiči kot oko sredi čela? Razpravo naj vodi vsak zase.

Hvala Aljoša za družbo in super izbiro smeri!

V četrtek sva se z Gašperjem odločila it v višja nadstropja v smer Školjka (IV-V), ki vstopi na 2100 metrih. Če ne bi bilo tam gor res lepo, bi za 200 m smer parkrat premislil, predno bi se podal na dolg dostop na vrh Sovatne (je pa Stena Triglava na ogled ves čas).

Smer je primerna za jesenske dni – na dostopu ni prevroče, v sneri ni prehladno. Dokaj solidna skala omogoča sproščeno plezanje, ker pa je bolj za silo opremljena s svedrovci, je dobro imeti s sabo še kaj za zraven. S plezanjem zaključiš na prijetni izravnavi kakih 150 m pod vrhom Stenarja in v vremenu, kakršno je bilo v četrtek, se je odlično prileglo malo poležavanja. No, Gašper je še mladinc, pa je skoču še na vrh.

Sestop se tudi vleče in v Vratih sem že pošteno čutil “žnore” v kolenih. Težave smo omilili pri Aljažu in naredili dan popoln.