Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
V torek, sva z Matijem odsmučala grapo v severnem grebenu MM. Super kratka tura, super smučarija
Danes pa smo Benjamin, Matija, ter jaz smučali na malo bolj skriti lokaciji. Spet super smučarija. Odsmučali smo srednjo in pa levo vrjanto, za desno, je pa zmanjkalo časa.
Včeraj zvečer, sta me Peter in Sara povabila v Sappado plezat še malo ledu. Najprej iz ceste zagledam Sneguljčico, ki je izgledala kar lepo narejena, še vseeno gremo pogledati Zmrznjene solze, pri katerih se zaradi malo tankega ledu v srednjem delu, le odločimo za Sneguljčico. Pridemo do park placa, kjer so že 3 avti, in takoj za nami prideta še 2. Po 20min pristopa smo že pri slapu, ki je v tistem trenutku na sebi imel samo eno navezo. Levo od nas je plezala španska naveza, desno pa 2 italijanski. Prvi cug smo ubrali čisto po sredini, da bi se izognili gužvi, vse ostale pa po normalki. V času ko smo bili na drugem cugu, je bila že kar precejšna gužva, nekdo je plezal proti nam, drugi nad nam, tretji pa že abzajlali. V času ko smo bili na tretjem cugu se je situacija, kar umirila, do konca 4 cuga smo na koncu bili zadnja naveza. Naveza pred nam zadnjega cuga ni šla, zaradi slabega ledu, a mi smo ga še vseeno preplezali. Vse skupaj 5 cugov, se pravi slap dolg okoli 300m. Vse skozi užitna plezarija in še enkrat hvala Perotu in Sari 🙂
Včeraj v Janeževem žlebu je po pogovoru z enim izmed avstrijskih turnih smučarjev padla ideja za obisk Prebra. Po njegovi izjavi naj bi v tistih koncih bilo snega dovolj. Med bližanjem izbranemu cilju smo precej nejeverno zrli v do golega spihane grebene in rebra okoliških hribov. Na parkirišču (mimogrede, bilo je -12 stopinj) nam je domačin povedal, da je prejšnjo noč sicer zapadlo 15-20 cm snega, a je čez dan pihal močan veter. Na srečo je dolgo, južno Preberjevo pobočje nekoliko vbočeno, pa je zato ostalo kar nekaj snega. Začuda popolnoma brez skorje, zato je bila smuka prvovrstna. Očitno so to vedeli tudi domačini. Kljub četrtku se je po hribu potikalo kar lepo število smučarjev. Bili smo med zgodnejšimi, pa smo tako imeli možnost zarisati sledi v še dokaj nedotaknjeno flanko. Ob odhodu, po popitem pivu na toplem soncu, je bil hrib že dodobra porisan s sledmi zadovoljnih obiskovalcev. Iskali sneg (in ga tudi našli) Tina, Grega in Peter
V ponedeljek Peter povabi na severno stran Stola. Plan je Janežev žleb ali pa kakšna druga spodobna flanka, do katere je lep dostop iz Medjega dola.
Zbor je bil, kot se za Petra spodobi zgodaj. Ob šestih sem bil že pri Šparu v Radovljici, od tam pa smo se v dveh avtomobilih, jaz in Branka ter Tina in Peter, odpeljali čez Ljubelj proti Bistrici v Rožu.
Malo pred osmo smo nad Stouhütte nataknili smučke na noge in se sprehodili skozi Medji dol, ki ga na levi krasi Ovčji vrh, na desni pa Struška in Belščica z Vajnežem. Čez dobro uro smo po gozdni cesti in nekaj bližjnicah prispeli pod severno pobočje Stola, kjer smo naredili krajši postanek, nato pa je Peter kot prvi ta dan zarezal špuro in jo vlekel do vrha Janeža, ki se zaključi na Stolovi škrbini. Sneg je bil večinoma napihan na trdo in ponekod že kar ledeno podlago, zato so bili srenači in dobra mera zbranosti obvezni. Vsaj za nas, ki imamo kak kilogram več in se je špura pod zunanjo smučko vsakič sesedla. Tudi obrati so bili svojevrstna predstava ampak, ko je pod tabo 300 višinskih metrov, ni prostora za estetiko.
Na vrhu, pod strmejšim žlebom, ki pelje na prečko pod Stolom, smo smuči zamenjali za cepin in dereze. Tu je izpod snežne podlage štrlelo kar nekaj kamnov, zato smo Branka, TIna in jaz, svoje smuči zataknili v sneg, Peter pa jih je odnesel na vrh.
Na Stolu se je veter popolnoma umiril in na sončni strani Karavank smo v miru pojedli in popili. Tudi kavk ni bilo na spregled.
Ko smo se vračali, smo videli, da se vrhu Janeža že bližajo domačini, zato smo pohiteli in še pred njimi narisali vijuge na zasnežena pobočja Stola.
Večjih težav pri spustu nismo imeli, sva pa z Branko ugotovila, da se najini čevlji znamke Scarpa Maestral ne zaklepajo prav radi, če v mehanizem pride voda, ki nato zamrzne. Oba sva čevlje sanirala po prvi odsmučani strmini in do izteka je šlo veliko lažje. V srednjem in spodnjem delu je bilo treba poiskati linijo napihančka in na koncu smo bili vsi na široko nasmejani ter zadovoljni s Petrovo izbiro.
Hitra analiza in hidracija se je tokrat zaradi obilice obveznosti zgodila kar na parkirišču v Bistrici.
Še enkrat hvala Petru za idejo, povabilo in špuro 🙂
Z Metodom nama je ledna telovadba prejšnji teden pod Prisankom postala tako všeč, da sva v petek vzela dopust z namenom, da izkoristiva še nekaj nizkih temperatur, preden slapovi spremenijo agregatno stanje. In sva krenila na Jezersko.
Namen sva imela splezat Sinji slap (hvala Perotu za idejo), ki je primeren starosti in vplezanosti naveze. A je sredino sneženje botrovalo temu, da sva s pogledom uprtim v tla sledila edine petkove stopinje, ki so šle malček višje. Sinji je večinoma zasnežen in se ga ne vidi (razen zgornji strmejši del), torej se znajdeva en graben višje pod vstopom v Vikijevo svečo. Začetek je zgledal vzpodbuden, ker nisva bila prva, sva se umaknila na desno stran in se izognila padajočim ledenim projektilom izpod opreme predhodne naveze. S tem sva popestrila plezarijo, a saj vedno iščeva težave po nepotrebnem, mar ne? Po štirih rastežajih se znajdeva pod svečo, ki je zgledala težje od WI3. Na vrsti je bil Metod, ki se je odločil poizkusit (če sva že tu, a ne) po levi strani, gledano od spredaj navzgor, zborbal svečo (svaka čast) in na varovališču zvedel, da to baš ni Sinji. Včasih res ni dobro vedeti kakšna je prava ocena. Tudi meni ni preostalo drugega kot iti za njim, a ni šlo brez počitka. Z vrha sva se spustila do vstopa s tremi spusti in malo sprehoda vmes, varovališča so urejena.
Glede na stanje sveče po kateri je na notranji strani precej zamakalo, pa na napovedane temperature, menim, da je to to za letos. Tudi nad svečo je donelo precej votlo, ledu je zmanjkalo in se je praskalo bolj po mahu in skalah, nižje pa je bil na parih koncih led že precej zdrizast.
Seveda sva pri Kanonirju ugotovila, da sva v “tujih gorstvih” dobro izkoristila dopust. Pa hvala Martinu Žumru, ki si je med spustom vzel čas, pa naredil nekaj fotk – tiste z najbolj trpečim obrazom nisem objavil 😉
