AO Jesenice

Oman, država na jugovzhodu arabskega polotoka, sprva ne zveni kot plezalna destinacija, vendar te z najvišjim vrhom, ki presega 3000 m, in apnenčastimi stenami, ki so višje tudi od 1000 metrov, hitro prepriča v nasprotno.

Odločitev, da gre z nama na dopust sicer malo s težo omejen nabor plezalne opreme, ni bila težka. Pred odhodom nama je Sara (hvala za vodniček!) iz lastnih izkušenj potrdila, da tam v novembru ni samo toplo, ampak konkretno vroče. Izbire takrat nisva imela več, zato sva le upala, da bova kljub vsemu lahko združila turizem s plezarijo.

Po začetnih obveznostih (najem avtomobila, nakup hrane itd..) sva se po Sarinem priporočilu odpravila v smeri Jabel Kawr-a. Po poti sva si ogledala še staro mesto Al Hamra in tam ugotovila, da sva zelo blizu Wadi-ja Nakhar. Po začetnem raziskovanju kanjona sva našla krajše smeri z odlično skalo. Pa sva šla, Ohne worte (V+, 100m).  Jaz sem zares ostala ohne worte, ko me je sredi prvega cuga skoraj vročinska kap. Plezanje je bilo sicer lepo, strmo in z odlično skalo. Smer poteka po počeh, raztežaji so dolgi, a se jih da večinoma precej dobro zavarovati s premičnimi varovali, sploh če imaš, za razliko od naju, na voljo več kot en set frendov.

Naslednji dan sva se šla turizem. Balcony walk pod robom enega največjih kanjonov na svetu. Zares lepo!

15. 11. sva plezala v stolpih nad mestom Al Hamra. Izbrala sva si delno navrtano smer La Mama (6a, 265m). Ideja je bila, da nekaj vmesnih svedrovcev in urejena sidrišča zagotovijo bolj sproščeno plezanje. A kaj, ko včasih pride dan, ko ne gre nič po planu. Po slabi uri dostopa po žgočem soncu le doseževa senco stene, kjer ugotoviva, da sta obe vrečki z magnezijem ostali v avtu, kar je pri tridesetih stopinjah v senci lahko večja težava kot običajno. Pa sva rekla, da še vseeno probava, ker, saj štanti so navrtani, če ne bo šlo, bova pa pač obrnila. Matevž začne, jaz za njim…štant na skalnem stebričku. Okej, očitno so podatki na internetu napačni. Logična smer naprej je naravnost navzgor po poki, tako kot kaže tudi skica. Baje da je cug dolg 35m in ima par svedrovcev. Matevž gre, in ko porabi že skoraj cel štrik, se meni začne svitati, da tole nekaj ne štima. Ker je bil petek (ki v muslimanskih državah pomeni našo nedeljo), se je začela še glasna molitev, ki je onemogočila komunikacijo med nama. Ko se molitev zaključi, slišim tudi Matevža, ki se dere podri, pridem dol. Pri abzajlanju je na drugi strani stebra, cca 20 m proč, opazil še možica, ki je označeval začetek La Mame. Seveda se nama je zaradi zelo ostrih skal pri spustu zataknila polovica vrvi, ki pa sva jo uspešno rešila. Za tisti dan je bilo to to, ura je bila že preveč, tako da sva se spustila do tal in odšla v smeri puščave.

Naslednjih par dni sva se šla spet turizem. Mesto Nizwa, sipine v puščavi Wahiba, Wadi Sahb, Wadi Arbeieen.

20. 11. je bilo v načrtu frikanje. Izbrala sva si Wadi Daykah. Možnosti za potencialna plezališča je tako veliko, da moraš navrtano plezališče kar pozorno iskati. Smeri so večinoma zmerne težavnosti, potekajo pa po od vode sprani dolomitni steni. Ker wadi ob nevihtah včasih poplavi voda, ki odnese prod pod smerjo, se višina prvega svedrovca iz leta v leto spreminja. Večinoma ni nobenih težav, pri dveh smereh pa je bil prvi svedrovec zanimivo kakih osem metrov visoko. Dokler sva plezala v senci, je bilo super, ko pa je sonce prišlo čez steno, sva se kar hitro popakirala nazaj do avta in se odpeljala proti zadnji točki – Wadi Kubrah.

Zjutraj sva še malce hitela, ko sva parkirala pred kanjonom, pa sem še enkrat prebrala opis v vodničku, kjer jasno piše, da je stena v senci šele po 12:00. Super. No, še vseeno sva šla preverit situacijo in Matevžu je pogled takoj začel uhajati na steno nasproti plezališča. Stena je bila namreč v senci in od daleč je zgledala dokaj nizka in razčlenjena. Ampak plezanje je bilo v resnici strmo že od začetka. Sistemu poči sva sledila do previsa, kjer sva se težavam pod manjšo streho umaknila v desno na udobno polico, nato pa se po počeh z vmesnimi policami počasi vrnila nazaj v prvotno linijo. Zajedi, ki je izgledala malo naloženo, sva se izognila s plezanjem po razu, kjer sva pustila edini zabit klin. Zanimiv prehod čez previs z zelo ostro skalo naju je popeljal v zgornji del stene, kjer sva nadaljevala bolj ali manj naravnost navzgor, dokler se v petem raztežaju nisva priključila navrtani smeri, ki poteka desno od najine. Strmina stene je popustila in prišla sva na raz, ki sva mu sledila do vrha, od koder sva sestopila direktno do avta, parkiranega pred vstopom v kanjon. Po zbiranju informacij sva ugotovila, da sva zelo verjetno preplezala novo smer, ki poteka med smerema Pink Panther Pillar na levi in navrtani smeri Shady dreams na desni.

Nabralo se je za približno 225 metrov samostojne smeri, ki ji po priključitvi sledi še kakih 150 metrov lažjega plezanja do vrha. Plezanje je bilo precej konstantno pete stopnje, z vmesnimi, krajšimi težjimi odseki. Varovanje se je dalo relativno dobro urediti, padec pa zaradi ostre skale tako ali tako ni opcija. Skala je kompaktna, še vseeno pa je potrebna previdnost, saj se kakšne skalne luske le pretvarjajo, da se držijo stene.

Smer sva zaradi odlične sence in mestoma izjemno ostre, skoraj bodeče skale poimenovala Vachellia tortilis, ker je latinsko ime za bodičasto drevo, pod katerim sva v Omanu pogosto iskala senco.

Vachellia tortilis VII-/V, 225 m (V+ 60m; VII- 30m; V+ 40m; VI 45m; III-IV 50m + 150m II-III).

Za konec pa lahko samo še rečeva, da so za plezanje v Omanu verjetno super priprave v Paklenici. Avgusta. Ampak, kot rečeno, človek se navadi in po nekaj dnevih vročina rata bolj znosna, prijaznost ljudi pa jo hitro odtehta. Tako da obisk Omana zares priporočava! Sploh če ni prezgodaj v plezalni sezoni. 🙂

Kot skrbnik Bivaka 2 sem imel v soboto, 16. novembra, smel načrt pred zimo obiskati pričujoč objekt visoko nad Vrati z namenom pomeriti okno, nekoliko pospraviti in preveriti, kaj nam bo postoriti naslednje leto. Ker naj bi 16. novembra in naprej ne bilo več plačevanja parkirnine v Vratih, je bil datum dokaj idealen. Takisto tudi vremenska napoved. Dva dneva prej sem na sestanku tudi obelodanil načrte.

Pa me v petek dopoldne pokliče Boštjan, da je na strani Občine Kranjska Gora obvestilo, da je cesta v Vrata od 16. naprej zaprta zaradi zimskih razmer. Glede na sončno in toplo vreme je verjetno čez noč v Vratih zapadlo vsaj 30 cm snega, zato pokličem na Komunalo Kranjska Gora in se pozanimam o razmerah. Razloženo mi je, da komunala z zaporo ceste nima nič, da cesto zapre upravljalec, tako kot vsako leto. Zapornica v celotnem pogovoru ni bila omenjena, zatorej mi je bilo sklepati, da bo pač odprta in bomo vseeno lahko izvedli delovno akcijo.

Na omenjeno soboto zjutraj se na AO parkirišču zberemo trije – Michel, Luka in jaz. Boštjana poberemo na Hrušici in že vihramo proti Vratom. Pripeljemo pred zaprto zapornico, ki se ne zgane. Tudi po pritiskanju gumba na stebričku zapornica ostane horizontalno, na prikazovalniku pa se s pikslastimi črkami izpiše: »Samo za imetnike dovolilnic«. Sami je seveda nimamo, zanjo nismo dan prej zaprosili na občini oz. komunali, ker nismo vedeli, da jo potrebujemo, saj je bilo naznanjeno, da bo vstop po 16. novembru prost. Ker je bilo rečeno, da zapornica in zapora ceste nista v medsebojni korelaciji, se po izustitvi nekaj krepkih obrnemo. Odprava se kaj kmalu preimenuje iz delovne akcije v skupno turo in tako se, po Boštjanovem predlogu, odpeljemo v Krmo. Odpravimo se na tri manj znane vrhove ob Konjskem sedlu – Kurico, Činkelmana in Cesarja. Vrhovi so, bližini ene izmed največjih prometnic v Julijcih navkljub, večinoma brez obiskovalcev. Dostopimo mimo Prgarce, nekaj metrov višje, pri koritu, pa zavijemo levo. Grapa, skozi katero poteka pot tik ob Kurici, je zaradi sence tečno drseča, ponekod ledena. Takoj nad grapo, ko se pot položi, pa zakorakamo v tistih nekaj metrov brezpotja levo proti prvemu vrhu.

S Kurice smo se sprehodili proti Cesarju, vmes pa sva z Boštjanom skočila še na Činkelmana. Po nekajminutnem počitku na Cesarju smo sestopili po bolj sonči poti do Prgarce in nato po poti dostopa nazaj do avta.

Preteklo soboto smo s sotečajniki preživeli na Črnem Kalu, eni izmed najbolj priljubljenih plezalnih destinacij v Sloveniji. S sončnim vremenom in dobrimi razmerami za plezanje smo uživali na stenah različnih težavnostnih ocen.

Sama plezam že 4 leta, tako da sem smeri plezala naprej in vpenjala sama. Poleg tega sem imela priložnost spremljati ostale tečajnike, ki so se učili osnovnih tehnik plezanja in vesela sem, da sem lahko delila svoje izkušnje z njimi.

Plezanje v naravi je vedno nekaj posebnega – kombinacija izziva, lepih razgledov in dobrega druženja. Težko že čakam na naslednji plezalni vikend 🙂

Dodajam še nekaj foto utrinkov:

Tako kot vsako leto, smo se tudi letos odpravili pred krompirjevimi počitnicami v Paklenico. Maja je poskrbela za nastanitev že v nam znanem apartmaju Adriana pri Ivani. Meni osebno najboljša lokacija in urejenost apartmaja. Vse je na dosegu rok: Trgovina, črpalka, morje za osvežitev in Dinko. V četrtek smo z Urošem in Metodom krenili iz Jesenic ob 12 uri. Deževalo je vso pot od Jesenic do Paklenice. V 4 urah smo prispeli pred apartma, kjer nas je lastnica pogostila s pivom za dobrodošlico. Proti večeru smo se počasi zbrali vsi udeleženci: Maja, Sandra, Majda, Nanika, Raf, Metod, Uroš, Miha in Andrej. Pridružila sta se nam tudi Darka in Alojz. Sledila je večerja. Eni so se odpravili k Dinkotu, eni na slastno pico v gostilno Degenija. Naredili smo plane za naslednji dan. Zgodaj zjutraj je nehalo deževati, zato smo se po jutranji kavici odpravili proti kanjonu. Jaz sem pred dnevi, ko sem plezal na Urbasovi od prijateljice iz GRS Ljubljana dobil predlog, da je v zahodni steni Aniča kuka lepa smer z imenom L”anno delle lumache. V slovenskem prevodu leto polžev. Metodu sem predlagal to smer. Seveda je bil takoj za. Smer poteka levo od Akademske smeri. Kar nekaj časa sva se z Metodom zamudila pri iskanju vstopa v smer. Ko sva pod steno videla star prusik sva si rekla: Tod poskusiva. Odločitev je bila pravilna. Metod je po 20 metrih plezanja prišel do prvih svedrovcev na stojišču prvega raztežaja. Kasneje z orientacijo nisva imela težav. Po treh urah in pol sva bila na vrhu smeri. Smer se nama je zdela lepa in ravno pravšnja težavnost za najino formo. Sestopila sva po ferati do vstopa v Akademsko smer in nato po poti do parkirišča v kanjonu. Zvečer sta v Paklenico prišla Matija in Matevž.

V soboto smo se eni odpravili plezat. Eni na pohodno turo. Sandra in Andrej sta se odpravila na spoštovanja vredno turo iz Paklenice na Vaganjski vrh in nazaj. Vaganjski vrh je najvišji vrh Velebita. Grande course. Matija in Matevž pa v spoštovanja vredno najdaljšo smer v steni Aniča kuka, smer Zenit. Nanika in Metod sta se podala v Centralne kamine Jaz sem se v družbi Uroša, Maje, Rafa in Alojza odpravil v nekoliko lažjo smer Josipa Debelaka. Smer je bila tudi uživaška, ravno primerna za soboto. Po 6. raztežajih smo bili na vrhu. Sestopili smo mimo razgledne točke, kjer je pred mnogimi leti stala utrdba do vozila. Sledila je osvežitev v morju. Tudi to je pasalo po dveh dneh plezanja. Zvečer sta se nam pridružila Božo in Lidija. Povabila sta me, da se jima pridružim pri plezanju v nedeljo. Vabilu sem se z veseljem odzval.

V nedeljo se je Uroš zaradi rahle bolečine v kolenu odločil, da bo plezanje izpustil. Metod je Naniki obljubil tako njej željeno smer Danajo, ki sta jo zaradi gneče v smeri izpustila prejšnji dan. Jaz pa sem se pridružil Božu in Lidiji v smer Pero. V prijetnem klepetu z Lidijo mi je pot do vstopa pod Stup minila res hitro. Pod steno smo se opremili za plezanje. Božo se je zagnal v prvi raztežaj 6a in ga mojstersko splezal, tako kot se za alpinista njegovega kova spodobi. Z Lidijo sva mu sledila kot druga. Plezanje je bilo strmo in uživaško. Sledil je siten detajl v drugem cugu. Naslednja raztežaja sta lažja. Božo je vso smer splezal v vodstvu. Midva z Lidijo zadaj. Družbo so nam delali plezalci iz AO Kranj v sosednji smeri Karabore. Res fantastična smer šeste stopnje, ravno prava za mojo trenutno formo. Hvala Božu in Lidiji za povabilo. Na vrhu Stupa sta me že čakala Nanika in Metod, da se skupaj spustimo po vrvi v dolino. Treba bo počasi domov. Božo in Lidija pa sta s plezanjem nadaljevala v smeri Brid za veliki čekič. Poslovimo se in jima zaželimo srečno plezanje do vrha. Mi se spustimo po vrvi in odkorakamo do avta. Zalo hitro je minilo treba bo na pot domov. Imeli smo se luštno.

Splezane smeri

Petek

Oliver Dragojevič (Sandra – Andrej), (Raf – Uroš), (Maja – Nanika – Majda)

Oprosti mi Pape (Uroš – Majda), (Raf – Nanika), (Sandra – Andrej)

L”anno delle lumachi (Metod – Miha)

Sobota

Zenit (Matija – Matevž)

Smer Josipa Debelaka (Uroš – Miha), (Raf – Maja – Alojz)

Centralni kamini (Nanika – Metod)

Vzpon iz Paklenice na Vaganjski vrh in nazaj (Sandra – Andrej)

Nedelja

Pero (Lidija – Božo – Miha)

Brid za veliki čekič (Lidija – Božo)

Danaja (Nanika – Metod)

Klin (Matija – Matevž)

1 2 ►

Ruben Östlund je leta 2022 posnel film Trikotnik žalosti (Triangle of sadness). Film je gledljiv in všečen, Sari tako zelo, da se je pozanimala tudi o lokaciji snemanja. Ugotovila je, da so ga posneli na grškem otoku z imenom Evia. Meni povsem nepoznana zadeva pa me je začela zanimati v tistem trenutku, ko mi je Sara omenila, da se tam tudi pleza…

Evia je novejša različica originalnega imena otoka Euboea, ta pa izhaja iz besede dober in vol; torej (dežela) dobro (rejenih) volov. Gre za velik otok, za Kreto drugi največji v Grčiji in peti v Sredozemlju. Na zemljevidu je neopazen, saj leži tako blizu celine, da zlahka spregledamo, da gre za otok. Pa tudi sicer je bil še, v geološkem smislu, pred kratkim del celine. Po predvidevanjih naj bi močan potres pred 6000 leti povzročil prelomnico, ki jo je zalilo morje in nastal je ozek preliv, ki na najožjem mestu meri le 40 metrov (Evripova ožina). Bojda je bilo to mesto strah in trepet antičnih mornarjev, saj so za njega značilni močni tokovi, ki večkrat na dan zamenjajo smer. Dandanes je otok s celino povezan z modernim, visečim mostom, ki sodi med večje v Evropi.

Otok ima strateško lego, saj je tako rekoč vzhodni branik Aten. Ob prebiranju zgodovine in opisovanju vseh sporov in vdorov ter obleganj tega območja, se nam zdi, da so se na tem otoku zvrstila vsa ljudstva starega sveta. No, za plezalce je najpomembnejša invazija Francozov v letu 2018 (z nekaj predhodnimi poizkusi v preteklosti). S šlemi, pasovi, kovinskimi pripomočki ter vrtalniki, so na prvi pogled spominjali na antične bojevnike, njihov cilj pa so bile skalnate stene med vasicama Manikia in Vrysi. Dokončno so jih osvojili s pomočjo donatorja Petzla v letu 2022…in rodila se je Manikia Project (https://manikia.com).

Tako danes na tem območju najdemo okrog 600 odlično opremljenih športnoplezalnih smeri v fenomenalnem apnencu ter okrog 30 večraztežajnih smeri do 250 metrov dolžine. Turistična infrastruktura niti približno ne sledi eksponentnemu razvoju športnega plezanja, zato zaenkrat še vedno lahko užijete pristno grško podeželje, hkrati pa plezate v praktično novih smereh. Plezalcev je bilo presenetljivo malo, večinoma smo bili v plezalnih sektorjih sami… V vasici Vrysi je sicer kamp, kar pa je za letalske potnike malce nepriročno, število apartmajev pa je zaenkrat precej omejeno… za Slovence je logistika enostavna. Do tega plezalnega paradiža nas loči toliko kilometrov, kot imamo Jeseničani do Ospa. No, le vmes poletimo iz Brnika do Aten…

Razvoj plezalnega turizma je podprt tudi s strani lokalnih oblasti, domačini (90% prebivalstva je upokojencev) pa neverjetno prijazni in ustrežljivi. Glavna gospodarska dejavnost je bila do sedaj ekstenzivna drobničereja in produkcija olivnega olja, ravno s Projektom Manikia pa želijo pospešiti tudi razvoj turizma in s tem omogočiti tudi možnosti dodatnega zaslužka….vse lepo in prav, dokler so na parkiriščih trije, štirje avtomobili….

Vsekakor priporočljiva plezalna destinacija vredna čim prejšnjega obiska. Da gre za turistično še dokaj naivno območje dokazujejo tudi nizke cene. Na voljo sem za dodatne informacije (prenočišča, sektorji….), če bi koga zamikalo. 80 metrska vrv je obvezna! Obstaja vodniček, a ga ne posodim. Kupite si svojega, praktično celoten znesek gre namreč za razvoj tega območja. To je najmanj, kar lahko prispevamo. Aja, pa morje ni daleč.

1 2 ►