AO Jesenice

Pejšnji petek sva z Neli otroke že skoraj tradicionalno odložila pri noni in odšla plezat v Arco. Glede na vplezanost nisva pričakovala preveč a sva se v štirih dneh pošteno naplezala.

V soboto sva plezala v predostenju ogromne stene monte Casali smer Hasta siempre comandante (6b+(6c), 400m). Za smer sem od vseh slišal samo pohvale, pa tudi da je malo podcenjena. Ocene, ki sem jih našel v poročilih in skicah so malenkost višje kot v vodničku iz leta 2006 in se mi zdijo bolj realne. Smer poteka po bolj ali manj strmih ploščah in počeh. Težavnost ne popušča, dodatno pa k utrujenosti pripomore dejstvo, da je skala manj luknjasta kot v drugih stenah in okolici, zato je dobrih grifov bolj za vzorec. Kljub temu, da ponedkod piše da je slabo navrtano, je opremljenost za plezalca doraslega težavnosti povsem zadostna.

V nedeljo sva izbrala malenkost krajšo smer Archai (VII, 350m). Ta smer je delno navrtana, ampak kot obljublja vodniček ponuja “alpsko izkušnjo”, z občasnimi runouti. Poteka po strmih počeh, ki jih prekinjajo plate, da je bolj zanimivo. V družbi južnotirolske naveze je vzpon hitro minil brez večjih zapletov.

V ponedeljek sva plezala smer Egotrip (6b+, 300m). Glede na to, da je stena obrnjena na vzhod sva oblekla kratke hlače, pa je bilo vseeno v prvih treh cugih prevroče. Kasneje je začelo pihati, pa je bilo ok. Smer išče strme prehode med zelenjavo in je kar konstantno težka. Tudi na papirju lažji cugi niso za podcenjevat. Ni pa psihično zahtevno, saj je opremljenost res odlična. Razen tega, da je Neli vrgla reverso v dolino in mojega poleta v grmovje je vzpon potekal brez posebnosti.

Zadnji dan sva glede na zatečene prste na rokah in nogah ter zaradi utrujenosti izbrala lažjo in krajšo smer. Pilastro Themis (6a+,200m) je bila ravno pravšnja. Kljub temu, da je smer opremljena sem bil kar presenečen nad razdaljo med varovali in dolgimi obveznimi mesti. Priporočam vsem, je pa priporočljivo s seboj nast kakšnega frenda.

Ker sem se razpisal na internetni strani DGRS Jesenice, tu ne bom ponovno utrujal. Pa si lahko preberete na povezavi: http://www.grs-jesenice.org/novice.php?pid=441″

Po številčnih objavah na internetu o razmerah in po malo daljši prisiljeni pavzi, je bilo treba preverit, če se je kondicija vrnila in če prsti še vedno zanohtajo. Tako sva se z Markom v soboto podala proti oblegani Begunjščici – Zeleniška smer. Smer mi je izpred let ostala v spominu, da je ravno pravšnja za razmigat, se pa letos pozna skopa zima, ki je poskrbela, da sta v smeri dva manjša skalna skoka. Brez večjih težav sva prišla do vrha in sestopila čez Smokuški plaz, ki je bil dodobra odjenjan, tako da sva tudi navzdol švicala.

Lepa sobota za piko poč’t, sedaj se pa lahko poletna sezona začne 😉

Kot vsako leto smo za AŠ pripravili tečaj zimske tehnike, tokrat na Vršiču v prijetni senci vrh Vršiča… Pa ne bomo o vremenu, nas je zanimal sneg in kaj nam to pomeni pri vzponih (in sestopih). V soboto je bilo presenetljivo lepo vreme in smo brez problemov podelali vse potrebne tehnike gibanja in varovanja v snegu. Delo v treh skupinah je potekalo hitro, tekoče in brez zmrzujočega postopanja naokoli. Vzporedno a na ločeni lokaciji je skupina starejših članov obnovila svoje davno pridobljeno znanje in ga nadgradila še z vzponom po pripravniški na Mojstrovko.

Po kosilu je več udeležencev odšlo v objem toplega doma, nekaj pa nas je ostalo na Erjavčevi, saj smo imeli namen v nedeljo splezat še kako grapo nad Vršičem. Popoldan smo na brzino prestavili slabo delujočo anteno za internet na strehi koče, zato smo od najemnika Iztoka v zahvalo dobili free spanje z zajtrkom. Ja, alpinizem se včasih izplača 🙂

V nedeljo je bilo megleno zabito, zato je bil vzpon opravljen po najlažji – Pripravniški, ki je bila glede na siromašno zimo prav vzorno narejena. Nekateri še skočijo do vrha, sicer pa smo se po postanku v Erjavčevi kmalu pobrali domov.

Udeleženci: 10 tečajnikov in 3 inštruktorji ter 8 “tastarih”. Aja, Alain in Grega sta po novem SP-jevca 🙂

Šalo na stran. Zima je v tej sezoni kar skromna in upamo, da svojo pošiljko skrbno hrani za drugo polovico januarja, letošnjega, če nismo preveč zahtevni. Zatorej nova disciplina za marsikoga nadobudnega letos postaja kar stalnica. Dokler se vrišejo samo kakšne lepotne resice na naše sulice, zimi niti ne zamerimo, je pa dejstvo, da nekateri prihajajo na bele strmine z že drugič ali tretjič poservisiranimi smučmi. A mi se ne damo. Da si ne delam prevelikih zaslug, je za dve turi, o katerih bom danes pisala, z veliko posvečenega časa razmeram, novozapadlemu snegu in vetru, zaslužen Aljoša, hvala za trud, ki je bil vsekakor poplačan.

Ker se na spletišču našega ferajna vrstijo novica za novico, sem se odločila, da vse združim v eno, da ne bo postalo nepregledno. Šalo na stran 😀

Pisalo se je leto 2024, natančneje 28. decembra, ko smo upanja polni počasi kapljali na dogovorjeno zbirališče. Napakirali smo se v dva avtomobila (kombija) in ob rani uri oddrveli proti Avstriji. Cilj: Koners. Koners je 2048 metrov visok vrh v Nizkih Turah. Parkiramo na izhodišču, kjer nadanemo vse krpice, ki jih imamo s seboj, vendar jih kaj kmalu že pospravljamo v nahrbtnik. Pozdravi nas inverzija. Pot poteka nekaj časa po cesti, nato se usmeri na planino in zagrize v breg, je lahko sledljiva, vrh se odpre, ko pridemo na planino. Špuro so prednamci že dodobra potegnili. Pot bi ocenila kot lahko, primerno za začetnike, ponuja pa tudi odseke, kjer je za spremembo smeri potrebno tehnično znanje. Zaradi ugodne strmine nam to ne dela težav, vsi, ki se z obračanjem še spoznavajo, pa na varnem terenu to lahko nekajkrat poskusijo in vadijo. Ob prihodu na vrh smo ugotavljali, kam odsmučati, da nam bo ruševje še najmanj v napoto. Smučali smo tam, kjer so bile še nezvožene površine in kar naravnost dol v smeri, od koder smo prišli. Snega je bilo dovolj, da nismo povozili kakšnega kamna, smo pa imeli malo treninga slaloma med grmički, ki so štrleli ven iz podlage. Ker je pot usmerjena na jug, je bil sneg temu primeren. Nezvožen, vendar napit in težek, zato je začetnikom turna smuka že takoj dala uvid, da disciplina ni enaka alpskemu smučanju in se je bilo za zavoj potrebno malo bolj potruditi. Včasih kakšen zavoj ni znesel in smo se znašli na riti, nič za to. Smeha in zadovoljstva ni manjkalo! 😀 z žgočimi stegni (za nas, ki je bila to prva letošnja tura) smo z veseljem pozdravili izhodišče. Uživali smo: Aljoša, Nastja, Klemen, Filip, Luka, Petra, Eva ter moja malenkost.

Naslednjo turo smo v manjši zasedbi naredili proti Dobraču v soboto, 11. 01. 2025.

Aljoša, Eva in Petri na kvadrat smo se ne tako zgodaj in ne prepozno odpravili proti Villachu in še malo naprej, do zgornjega parkirišča, ki služi kot naše izhodišče za turo. Danes nam je dišal bolj izletniški duh, zato smo se temu primerno prilagodili in pot prehodili v normalnem, nedeljskem tempu, si ogledali znamenitosti na vrhu (cerkev) ter okusili gurmanska doživetja kuharjev v koči (če ne že kar restavraciji). Naše brbončice smo si razvajali s šmornom, žejni pa tudi nismo bili. Ko so bili naši želodci dobro zaliti, smo oddrveli dol. Smuka, da je ostala varna in prijazna do smuči, je bila najbolj ugodna po cesti. Cesta ni zratrakirana, zato si lahko predstavljate rodeo. Kolena so sodelovala in vsi smo varno prišli nazaj do izhodišča. Snega za smuko izven poti je žal premalo, ampak razgled je bil pa lep.

Hvala vsem za prijetno družbo in organizacijo. Se vidimo kmalu spet na kakšni turi.