AO Jesenice

Sicer sva imela z Neli drugačne plane, a sva se premislila zaradi precej zgodaj napovedanih nevht. Zato sva šla raje nekaj krajšega. Pod Helbo sva bila že precej zgodaj, vstopila sva ob pol osmih. Kar hitro sva napredovala, edino detajl sem prosto zlezel šele v drugem poizkusu. Ni mi čisto jasno kako sem to 4 leta nazaj zlezel na pogled po precej divji noči. Očitno sem bil takrat bolj vplezan. Nad prečko je pa še nekaj lepih zajed in zadnji cug ki pa kar preseneti. Glede na oceno (VI-) je kar težek in čuden s slabim varovanjem. Sestop po skalaški je bil zgodba zase, ker Neli ni navajena preveč sestopov po šodru. Zato sva spodaj naredila en abzajl več kot ponavadi (tri namesto dveh) in ravno ušla nevihti. Plezala sva dobre 4 ure.

V soboto sva z Božotom plezala Skalaško s Čopovim stebrom, v Vratih sva bila dovolj zgodaj, da sva prehitela pobiralko parkirnine, hitro se odpraviva pod steno pred nama vidiva navezo za katero sva mislila, da gre tudi  v Skalaško a ko prideva bliže videva, da gresta v drugo smer, vprašava kaj plezata, odgovorita Korenino, (kasneje izvem, da sta bila to Luka Lindič in Andrej Grmovšek, ki sta opravila prvo ponovitev Knezove smeri –  Korenina), tako sva bila prva v Skalaški in kar hitro na Gorenjskem turncu, pomalicava in naprej v Čopa, v steni je bilo ta dan kar nekaj navez, a v Čopu sva bila edina in po vpisni knjigi sodeč šele druga naveza letos. Tudi z vremenom sva imela srečo, ploha naju je praktično obšla, steno je le malo oprhalo in je bila hitro suha. Pohvaliti moram Božota, ki je celotno smer plezal naprej in prosto, jaz pa sem mu samo sledil kar pa tudi sploh ni mačji kašelj. Po 12 urah sva na robu stene, sestopiva čez plemenice z mislimi na pir pri Aljažu.

V soboto sva z Nino plezali v južni steni Prisanka, kjer sta Relja navrtala nekaj lepih smeri. Dostop po markirani poti, na pol poti do prednjega okna pri možicu zaviješ desno in nato čez travnato pobočje do grape pod steno. Na vstopu sva se malo lovili, ker je v grapi še precej snega in nama ni bilo preveč jasno, kje se smer začne. “Slab začetek, dober konec”; kmalu sva naleteli na prvi svedrovc. Smer je lepa, platasta in v dveh najtežjih detajlih ravno prav izpostavljena, da ti požene kri po nogah.

V petek zvečer sva z Majo parkirala kombi pri Rabeljskem jezeru, z namenom, da navsezgodaj kreneva v Bele vode. Zjutraj ob petih še mencava oči in pijeva kofe, ko je na parkirišči kmalu kot pred BTC-jem… Folk se trumoma odpravlja do bivaka, tam pa, da  bodo še videli, kam naprej. Zla slutnja naju je pognala na pot in molče sopeva mimo Brunnerja do bivaka, trume pa za nama. Pri bivaku pa nov šok: ljudi kot mravelj (brez pretiravanja vsaj 25), vsi verjetno z namenom, da napadejo “najino” smer. Medtem, ko malicava, prve naveze že žvenketajo proti vstopu v smer in Maja s stisnjenimi zobmi najavlja odstop od najinega načrta. Pa jo le prepričam, da “bomo že kako” in v vrsto se postaviva še midva – tretja po vrsti.
Smer smo res plezali tekoče in s spoštljivim razmakom med navezami. Na vrhu je bilo zadovoljstvo popolno – smer je namreč ena najlepših, z odlično skalo in “zlo pokonc”. Le s klini se ne pretirava in včasih plezaš tudi pol cuga pokonc štirice brez varovanja (dobro za trenirat psiho).
Najin načrt je bil sestop po Poti Stoletnice na kočo Corsi in naslednji dan še tam kaj splezat. Pa sem v jutranji furiji v kombiju pozabil denarnico in Maja je bila “vesela”…!! Tako sva v Corsiju spila dve Laški! pivi in domov, saj tudi vreme ni več držalo. Aja, na Corsiju je pivo lepo ohlajeno, ko ga plačuješ, te pa pošteno pogreje – 5 EUR za kos.