V torek sva z Alenko plezali Steber revežev. Smer je v primerjavi s sosednjo Debelakovo precej slabše opremljena, v spodnjem delu smeri je klinov le za vzorec in resno sem se spraševala, če sva sploh v smeri. V začetnem kaminu, ki je dolg okoli 35 m in plezaš konkretno IV, sem našla samo en klin. Je pa v celotni smeri obilo možnosti za metulje, medve sva jih imeli pet, bi pa vsekakor prišel prav kakšen več. Precej časa sva izgubili pri orientaciji, saj je Miheličeva skica resnično le približna skica, štanti so redko tam, kjer je na skici označeno in je po mojem mnenju bolje, da človek sam išče prehode. Najdejo se tudi klini, ki so izven smeri. Tudi trdnost skale verjetno ni več taka, kot je bila včasih. Raztežaj čez bele plošče je vedno bolj krušljiv. Tam sva za spomin pustili dodatnega jeseničana. Najlepša plezarija je v najtežjem detajlu, v 25 m dolgi črni zajedi, ki je zame ena najlepših zajed, kar sem jih kdaj plezala.
NŠG-Kranjska poč, Kamenkov kamin
Z Božom sva se v torek namenila splezat Smer po zajedi v NŠG in Smer dr. Dolharja v Grebencu. V prvi naju je prehitela naveza, ki je že bila tam druga pa je bila preveč v soncu. Zato sva se podala najprej v Kranjsko poč. Lepa plezarija, temperatura primerna. Z vrha sva ogledovala Smer dr. Dolharja, ki je bila še vedno v soncu ( ostaja za naslednjič ). Zato sva se spustila do Kamenkovega kamina. Tu so bili štanti že v senci, veter je poskrbel za prijeten hlad. Na vrhu je sicer vse podrto ( druge težave je že Miha opisal ), spust pa je potekal do Erjavčeve koče kjer se je končal lep plezalni dan.
Tabor marmolada
Pretekli vikend sem bil na taboru v organizaciji KA pod Marmolado. V četrtek zvečer smo se dobili v Malgi Ciapeli in takoj zaštartali do koče Falier. Tam mo prespali in naslednji dan ob pol štirih odšli pod steno. Malo smo še počakali da se je toliko zdanilo da smo videli vstop in se zapodili v smeri. Z Nejcem Klemenčičem sva ob pol šestih vstopila v Gogno(VII, 800m). Smer je lepa in dolga. Najlepši in tudi najtežji del je zadnjih 400m smeri, ki poteka po strmem izpostavljenem razu, kjer težavnost ne pade pod 5+, zadnji štirje raztežaji pa so celo 7- in 6+. drugače me je pa najbolj navdušila konstantnost plezanja, ki v 30 raztežajih in 1100 dolžinskih metrov le za 150 metrov pade pod peto stopnjo. Sicer nikoli ni zelo težko, je pa treba vseskozi plezat. Plezala sva dobrih 8h.
Zvečer smo se odločili da se nam ne da cel dan počivat zato smo naslednji dan ob precej črnogorski uri (ob desetih iz kampa) odšli v selo plezat v strme stene Mesules. Plezanje neopremljenih smeri brez kladiva je precej pestro a je skala odlično. Smeri potekajo čez napične do rahlo previsne plošče s števinimi luknjicami. Z Mihom Kernom sva splezala smer Regenbogen(VII, 200m), ki poteka spodaj po ozkem kaminu, zgoraj pa prek strme plošče zavije v lažji svet. Smer je lepa in priporočljiva, naplezaš se pa kljub temu da je kratka. Na koncu sva pa še falila sestop in abzajlala. Tam me je Miha s kamnom zadel v komolec da mi je zrasla čedna buška in sem s strahom pričakoval nalednji dan.
Za naslednji dan so bile napovedane popoldnaske nevihte pa tudi mi smo že bili utrujeni, zato smo šli spet v selo. Ta dan sem plezal z Janezom Svoljšakom smer Franz(VII, 250m) v Meisules le des biesces. Smer je prva dva raztežaja bolj podobna Cinam, previsno z mnogimi šalcami. Kasneje pa kot ostale smeri v steni poteka čez zelo strme plošče. Ker me je komolec vedno bolj bolel je Janez plezal težje raztežaje naprej. Na koncu sem se potegnil za komplet v zadnji strehi, ker so bile bolečine prehude.
Drugače je bila pa na taboru super, naplezali smo se, spozanli nove ljudi in nore stene Meisules, ki zaradi narave plezanja niso ravno obiskane. Za Marmolado smo pa itak že vsi vedeli da je super.
Skalaška z Zlatorogovimi stezami
Včeraj sva z Božom dokončala turo prejšnje nedelje. Do Gorenjskega turnca sva dostopila po Skalaški in nato nadaljevala po Zlatorogovih. Te so v tem drugem delu precej bolj izpostavljene, več je kamenja na policah, opraviš tudi precej več višinske razlike. Ko sva gledala skico in iskala prehode v steni, se nama je zdela stena totalno nepreplezljiva brez varovanja. Od daleč je vse izgledalo preveč strmo, v dolino in prepade pod nama pa tako ali tako raje nisva gledala. Vendarle se prehodi kar pojavijo in na vzponu do Amfiteatra pod Sfingo kakih 300 m poplezavaš po beli in trdni skali. Pod Sfingo sva se počutila kot dva turista s fotoaparati, resnično si zasluži naziv kraljice triglavske stene. Ob koncu dneva sva se kraljevsko počutila tudi midva, kljub temu sva na sestopu s spoštovanjem zrla nazaj v Steno na preplezano smer.
NŠG (Stoletje VI-/IV)
Danes sva z Juretom zopet odpravila na Vršič. Tokrat sva bila že ob 7:00 na parkirišču. Kjub vročini sva se odločila za vzhodno steno NŠG in smer stoletje. Smer v prvem raztežaju postreže z lepim kaminčkom. V drugem raztežaju pa z lepimi belimi ploščami VI-. V tretjem pa z lepo izpostavljeno prečko v levo in nato čez manjši previsek proti štantu. Smer je meni ena najlepših, kar sem jih do sedaj plezal v okolici Vršiča. V celoti je smer opremljena s klini in svedrovci. Svedrovci so navrtani kar na dolge razdalje vendar so vmes klini. Za vmesno varovanje sta tudi dva prusika, možna je tudi uporaba zatikal. Skratka smer je resnično vredna obiska.