AO Jesenice

Štart je bil z Rudnega polja na Pokljuki, nato mimo smušišča pa do odcepa na Konjščico. Spogledovali smo se z Gamsovo v Ablanci, pa nam nekaj ni dišalo. Potem pa je Darko predlagal eno luštno grapco v Viševniku. Vstop je takoj “za ovinkom”. Začetek ture je popestril okoli 20 meterski sklani skok – spran žleb v prvem delu, drugi del je ozek, tako da z nahrbtnikom tudi pod razno ni šlo … potem pa uživancija – pik pik do izstopa in proti vrhu Viševnika. Razmere – težko bi imeli bolje.

Uživali Vlado, Snežana, Darko, Marko, Alen, Raf in Maja

Danes, po Centralni grapi gor in po Šentanskem plazu dol. Na tisti pravi kič bo potrebno še malce počakati, za nas neučakane pa je bilo že danes ok. V grapah kar nekaj obiska, v primerjavi z mravljiščem spodaj pa skoraj nič. Zelenica je imela namreč toliko smučarjev kot v najboljši sezoni. Lep vikend je bil, definitivno za izkoristit.

V sredo sva bila z Neli na viševniku. Ker sva bila malo bolj pozna sva smučala v zgornjem delu po bolj mehkem snegu. Ko pa sva prišla nižje v graben pa sva prismučala v senco in na trd sneg. Za prvo smuko ok.

V petek sva šla pogledat slapove. V krnici sva plezala prvi slap. Narejen je tud drugi. V prvem je vstopna sveča rahlo rahitična z eno veliko luknjo v sredini skozi katero te lepo stušira med plezanjem. V teh razmerah je ocena okoli Wi4. Kasneje ko se slap položi sva plezala po suhem ledu čez položne kaskade še tri cuge do vrha. Neli je bila precej zadovoljna ker enkrat za spremembo ni bila utrujeno po slapu.

Včeraj pa sva z Domnom Petrovčičem (AAO) plezala Jesih-Potočnik v Debeli peči. Štartala zgodaj zjutraj in bila v dobri uri pod steno. Malo je bilo treba gazita, saj je veter zamedel sledi predhodnikov. V steni so bile razmere spremenljive. Plezala sva po vseh možnih vrstah snega in ledu. Nekaj je bilo tudi suhe skale. Spodaj večinoma po travah, v kaminih pa sva našla nekaj tankega ledu. Smer je res odlična pozimi, vsi položni deli so pod snegom, nabere se pa 10 cugov lepega plezanja. Na vrhu sva bila po 7 urah. Sestopila sva v krmo po grabnu. Od začetka odlične razmere v prečki pod trapezom pa se je stvar zakomplicirala. Začela sav gaziti do jajc ali pa še čez. Kljub temu pa sva uspešno prišla nazaj do avta.

Včeraj sva se z Gorazdom odpravila čez Turacher hohe na Eisenhut 2441m, ki je sicer najvišji vrh Krških alp (Gurktaler alpen), sicer pa bližnji sosed bolj znanih N(j)okov. Naredi se dobrih 1000 višincev, pripelje prav do avta, ima lep razgled, a veter je tudi tu naredil svoje, tako da se smuča po trdi, mestome predirajoči kloži, kar ni ravno vrhunec smučarskih užitkov. V gozdu pa stvar postane precej boljša. Snega je kar nekaj, a še zdaleč ne dovolj za celo zimo.

V zimsko sezono sem danes zakorakala tudi sama. Ko je sprva kazalo, da bo dan brez posebnih razgledov, se je na koncu zjasnilo in narava je še enkrat več postregla s pravo zimsko pravljico. Sama pot je zgažena do vrha, mestoma malce poledenela, sicer pa brez posebnosti. Lepo je tam gor!