Klek, pa ne avstrijski,niti slovenski, temveč hrvaški – po Valvasorju iz leta 1689 »Mons Klyek«. Pa sva ga po spomladanskem prestavljanju le dočakala in se končno srečala s coprnicami, ki po legendi domujejo tam. Razlika od 17. stoletja je v tem, da so se takrat vozile še na metlah, sedaj pa se vozijo s helikopterjem in imajo na vrhu svoj heliodrom. Obisk smo načrtovali s ferajnom, ali sama, pa se nikakor ni izšlo. Čas in vreme sta žal velikokrat naša gospodarja.
Klek ni samo kraljestvo čarovnic, ampak je od leta 1917 postal in ostal šola hrvaškega in predvsem zagrebškega alpinizma. Tudi slovenski alpinisti kot so: Knez, Painkiher, Pečovnik, Cajzek, Pepevnik in še nekateri so se zapisali pod njegovimi smermi. Plezali so prvenstvene in prve proste ponovitve.
Preživela sva čudovit vikend in v južni 200 metrski steni preplezala tri smeri, kar sem mi zdi za prvi obisk čisto zadovoljivo. Načrti so bili sicer obilnejši, vendar sva se odločila, da je treba stvari zajemati z malo žlico in se med plezanjem tudi malo spočiti in sprostiti.
Ko sva se z avtom peljala iz Ogulina proti Bjelskom sva opazila, da je najbolj markantna južna stena Kleka in da ni le pokončna, temveč navpična z malenkostnimi poličkami.
Preplezala sva Omladinsko smer, V+/IV-III 120 m, Dragmanovo smer VI/IV 130 m, in HPD – jevo smer V+/IV-III, 150m.
Vstop v Omladinsko smer se mi je zdel nekako najbolj problematičen, saj je bil moker točno tam kjer ni zaželeno, po vrhu pa še zlizan, kar ni čudno, saj je po moje ena najbolj plezanih smeri. Poleg klinov je opremljena s svedrovci. Midva sva 4. cug potegnila po Akčevi varianti, saj se nama je zdel najlepši v smeri in je prav tako opremljen s klini in svedrovci.
Dragmanova smer je poleg starih, od letos opremljena še z 12-imi novimi klini. V tkim. »Dragmanovem bivaku« se nahaja tudi svedrovec. Zajeda v 2. in 3. cugu je zelo lepa s konstantno naklonino. Opremljena je z zadostnim številom klinov, če pa povežeš ta dva cuga, boš rabil večje število sistemov. Iz »Dragmanovega bivaka« se ponuja čudovit razgled na okolico, zato je v njem priporočljivo vzeti si čas za počitek. Iz bivaka greš slabih 10 metrov po polički v desno pod previs, ki pa predstavlja najtežje mesto smeri. Lidija ga je baje preplezala KRČ-evito. Ocenjen je s VI. stopnjo. V previsu sta dva stara klina v razmaku cca. 40 cm in 1,5 m nad njima naslednji klin. Malo višje na levi strani raza sem opazil še en klin, vendar ga nisem uporabil, saj je pregloboko zabit. Za vlečenje »kavbojca« skozi uho, pa nisem bil ravno v zavidljivem položaju. Višje, v algastem kaminu, ki je bil tokrat suh, te čaka še en nezanemarljiv previs. Ko se prekobacaš čezenj, te kmalu čaka slabih 10 metrov visok preduh, nad katerim sva pustila klin – » jeseničan«. Če plezaš z nahrbtnikom, svetujem, da ga skozi preduh potegneš za seboj in šele tako boš zares užival, kot je uživala Lidija. Sledi še prehod skozi okno, ki je narejen iz zagozdenega balvana.
V HPD –jevo smer sva vstopila po originalni liniji, v kateri se nahaja manjši previs. Takoj ti da vedeti, da se skozi smer ne boš ravno sprehajal. Po štantu na drevesu, sledi v glavnem vlečenje po strmih travah do varovališča pod kaminom. Ta te brez večjih težav pripelje do varovališča pod HPD –jevo dominantno prečko. Na vrhu kamina sva pustila manjši profilni klin. Prečka je odlično opremljena s svedrovci in klini, kar je dobrodošlo, saj v njej ni ravno igranja, hkrati pa je zelo zračna. Preplezala sva jo v dveh krajših raztežajih, lahko pa se ju združi v enega. Uporabila sva že izdelane štante. Na štantu v sredini prečke se nahaja vpisna knjiga Najbolj težaven je prestop iz zajede na samo prečko. Zadnji cug sva potegnila po originalni liniji in tako priplezala na sam vrh Kleka.
In na koncu sva si z Lidijo enotna – spomladi nadaljujeva z načrtovanimi plezalnimi plani v stenah Kleka, ki se tako veličastno bohoti nad Ogulinom.
