Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
Božo je dal pobudo, da se malo počisti tunel. Gre za tunel, ki služi kot balvanska stena. Danes popoldan smo čistili Božo, Katarina in Alen. Po akciji, ki je naredila tunel primeren tudi za mini golf, je Božo preplezal vse smeri. Mene je minilo že pri vstopu. Dobili smo tudi prvega obiskovalca.
Končno padel tudi VDV. Po treh letih odlašanja, vršna streha me je izredno matrala! Sva se z Jožem danes po nočnem šihtu odpravila na Pokljuko. Malo sva bila pozna, kajti iz Rudnega polja sva se odpravila ob 8:30. Po moji krivdi (šiht):( Za pot sva se odločila po letni poti mimo smučišča proti Studorskem prevalu. Na poti nad planino Konjščica sva na štirih koncih morala smuči sneti in po kopnem odstavku nadaljevati peš. Tam kjer se pot iz Konjščice pridruži poti iz Pokljuke pa smučmi mimo Jezerc in Studorskega prevala na sam vrh. Smučarija navzol?? Ja zaradi pozne ure od vrha do ceste pod Konjščico po gnilcu. Ampak turca uspela oba zadovoljna, to je to:)
V SKUŠNJAVAH PAKLENIŠKE SKALE
Zopet se je potrdilo načelo, da je treba loviti vreme in ne termine. Seveda, to ni vedno izvedljivo, pa vseeno. Že nekaj let zahajam v Paklenico v plezalnem smislu, vendar tako lepega vremena in prijetnih temperatur še nisem »narajmal«. Sončno, brez burje in ravno prav toplo za katerikoli sektor. In zgodi se pakleniška skušnjava. Zadnje tri marčevske dni sva tako z Lidijo preživela v plezalnem paradisu, ki s svojimi skušnjavami poskrbi, da se ga nikakor ne moreva naveličati.
V soboto ob prihodu sva bila popoldanca. Temu primerna je bila gneča na parkirišču. Avto sva morala pustiti daleč pod zadnjim parkiriščem.
Po šihtni nočni izmeni, petih urah Lidijine prijetne vožnje in Marinovi tekoče-žgoči dobrodošlici, se odločiva za bližnjo smer v kanjonu in sicer »Karamara sweet temptations«. Vstopni metri prvega cuga so mi že dodobra orosili čelo in dlani, nakar je plezanje steklo, in sva v smeri uživala v izmeničnem plezanju in nato odabzajlala pod steno.
V nedeljo sva bila po mojem načelu v kanjonu že med prvimi in zopet se je potrdilo, da je to pametna, čeprav včasih naporna odločitev. Odpraviva se iskat polže v »Lanno delle Lumache«. Polžev ni bilo veliko, je bilo pa v smeri kar nekaj »zelenjave«, tako da jim hrane prav gotovo ne manjka. V svoji razgibanosti ti postreže z nekaj luštnimi previsi, ne težkim detajlom 6a+ v plati in za enkrat še vedno grobo skalo. Čeprav jo ne bi uvrstil med top smeri, je nekaj raztežajev vseeno lepih.
Tretji dan sva imela na razpolago le dopoldan, saj naju je čakala pot domov. Kaj izbrati? Nočeva nobenega daljšega dostopa in se zopet spogledujeva s smermi nad parkiriščem. Odločiva se za »Dreaming the lost friends«. Malo pokramljam z dvema plezalcema, ki se odpravljata v »Rumeni strah«. Midva z Lidijo ga ne bova rabila, saj ga je ravno prav že ob pogledu na smer. Že Matic z našega ferajna je omenil, da je tam gor nek »zajeban« detajl in se je treba primerno temu postavit. Prvi cug je bil fantastičen 6a, drugi zanimv in lep, tretji pa pokončna poč z na dokaj pogosto posejanimi svedrovci. Malo si jo ogledam in že od spodaj vidim, da višje kar bom, težje bo. Obema se je uklonila in naju ne prav lahko spustila čez, med radiatorje, vsakega s svojo plezalno iznajdljivostjo. Tisti zajeban 6a+ detajl, bi lahko bil ocenjen tudi z višje, mogoče 6b. Do vrha zopet sama uživancija, krasni razgledi in sami superlativi.
Kaj ko te čaka še pot domov. Hitro se zbereš in s presežnimi občutki odhitiš k avtu, spiješ prijetno mrzlo pijačo iz potoka in pomahaš v slovo.
Pravzaprav pa je malo lažje, saj bomo s ferajnom še ta mesec zopet pri prijaznem domačinu Marinu in v pakleniški skali.
Danes smo se odpravili na Ankogel. Iz Malnitza smo se s kabinsko žičnico povzpeli do zgornje postaje. Od tam smo jo krenili proti malemu Ankoglu, kjer smo pustili smuči in se peš povzpeli na vrh. S smučmi smo se spustili na severno stran v dolino Anlauftall. Smučarija na vrhu po rahli skorijci, v spodnjem delu pa po gnilcu do ceste. Nato pa 10 min peš do železniške postaje v Beksteinu. Za nami je zopet ena krasna turca, mel smo se fajn.
Miha, upam, da ne boš zameril, ker bom par besed dodala k tvojem pisanju.
Zbralo se nas je 19 – verjetno vsi v upanju, da se nam bo posrečila “šverc” varianta z gondolo. Je pa tako, če ne plačaš gor, plačaš pa dol. Tudi najboljši izvedenci za turno smuko niso bili nad snegom preveč navdušeni. Darko je našel svojih sanjskih 100 metrov … ostali se niso hvalili na vsa usta. Tura pa je bila lepa in poštena, sodelovali smo: Mare, Rajc, Majda, Joža, Eva, Darko, Gorazd, Tedi, Dragica, Janez, Muki, Miha R., Miha N., Raf, Maja in še štirje pridruženi člani.
PS. Da ne bo nesporazumov – nihče ni imel želje zastonj peljati se z gondolo. Švercali smo se le pri višincih.
Dodala Maja
Danes sem se takoj po nočni z Gorazdom, Lacijem in Miranom odpravil z vozilom do doma Trilobit v Javorniškem Rovtu. Prvotni cilj ture je bil Vajnež. Od doma smo jo krenili proti planini Stamare. Po slabi urci hoje pa smo pot nadaljevali proti Hrašenski planini in naprej do grebena Belščice. Na grebenu, ki vodi proti Vajnežu nas je pričakal močan veter in gosta megla. Dosegli smo po grebenu mali vrh v grebenu Belščice in se zaradi slabih razmer vrnili v dolino skozi Rido in Medji dol. Smučarija do gozda skozi Medji dol super. Po gozdu pa do izvira Javorniških slapov rodeo. Pri izviru smo smuči sneli in se peš 10 min odpravili do doma Trilobit. 
