Zopet pri čarovnicah, Klek – Ogulin (HR)

23. in 24. maja 2014 sva zopet obiskala čarovnice na Kleku pri Ogulinu. Tokrat sva kline in  kladivo pustila doma, saj sva se hotela malo pocrkljati z opremljenimi smermi.

V petek sva se podala v  Žoharov stup, 6a+. Vstop v drugi raztežaj, ki je tudi najtežji, nama niti malo ni dišal. Pa ne toliko zaradi težavnosti, ampak nevarnosti padca. Ko že misliš, da si zmagal vstop, držiš se za manjšo na pol odlomljeno lusko, zagledaš naslednji klin šele cca. 3 metre nad seboj. V primeru padca pred vpetjem le tega, te čaka trd pristanek na polico pri štantu, nato še nekaj metrov  pod štant. Če si ogledaš staro skico za ta raztežaj, je  že vstop označen z A2, nadaljuje se z; A1,A0 in zaključi z A1pod štantom.  Smer je prvi prosto ponovil, kdo drug kakor naš Franček Knez.

Odločila sva se, da se raje podava v rezervno »Smjer preko jugo-istočne glave«, kar je originalno ime smeri. Danes ji enostavno rečejo Glava. To je najtežja smer splezana na Kleku pred 2. sv. Vojno. Nastala je kot posledica reševanja problema Klekove Glave. V novejšem hrvaškem plezalnem vodniku je ocenjena s 5b, v plezalnem vodniku iz 1985 (B. Čujić – Inky) pa s -VI. Kakorkoli že, plezal sem že nekaj lažjih VI in VI+, pa ni bilo takih težav. Smer je vsekakor težja, kot je ocenjena. Je pa dobro opremljena s svedrovci in starimi klini,  kakšnega prijatelja na pasu pa le priporočam.

V soboto sva v JZ steni splezala List in Ogledalo. Leta 1980 sta ju v enem dnevu prvenstveno splezala Franček Knez in Lojze Cajzek. Obe smeri sta krasni, lepo opremljeni s klini in svedrovci. Po novejši skici in tako je tudi v resnici, se po 2. raztežaju prekrižata. Ogledalo gre naravnost čez previs 6a+, List podaljša desno in v kamin ocenjen s 4b. V plezalnem vodniku iz leta 1985 (B. Čujić – Inky),  gresta smeri ena ob drugi in se na križata…? 

Tamkajšnji »lokalci« so nama priporočili dve novi športni smeri opremljeni s svedrovci, dolgi dva raztežaja, težavnost od 5c-6a. Ena se nahaja takoj levo od Lista, druga je za planinskim domom v steni Potkleka. 

Gnezdila sva v »kar preveč sterilnem in komfortnem« apartmaju pod Klekom. Prijazni lastnik nama je ponudil prijazno ceno in zakaj se torej ne bi razvajala tudi pri počitku.

Vrnitev proti domu sva obšla z obiskom Samarskih sten. Vožnja po makadamski cesti do vznožja je kar mali safari, a se je splačalo. Ni vse v plezanju, treba je še očem privoščit pašo. Po stopinjah v blatu sva ugotovila, da tudi medvedom gozd ob vznožju sten, ni tuj.

Na Kleku imava še kar nekaj neporavnanih računov v steni in skušnjave so močne, zato sva se za jesenski vikend že rezervirala.  

 

Oberlercherspitze 3107m

Malta je v tem poznopomladanskem času dobra izbira. Peljali smo se do jezu-Kolnbreinsperre in se začeli vzpenjati. Razmere na vzponu so bile super. Miha in Miran sta se vračala po smeri vzpona (kombi je bil pač pri jezu), Hefo, Uršej in jaz pa smo odsmučali po varianti preko krnice Findelkar, ki omogoča 300 m daljšo smuko. Pripelješ se do ceste (in gostilne), kjer sta se obe ekipi zopet združili. Z vrha smo odsmučali malo pred poldnevom, sneg pa je postajal vedno težji. Zgodnji odhod nujen (drugič gremo ob 03:30).

Begunjska vratca (2350m)

Kljub napovedi da bo pihal močan veter sva se z Gorazdom odpravila v Vrata. Od Turkovega rovta sva jo mahnila v dolino za Cmirom. Po urci hoje skozi gozd in po ruševju (sneg se začne na višini 1500m) sva na nadela smuči in se odpravila proti Staničevem domu. Na Begunjskih vratcih naju je dočakal orkanski veter. Sledil je kratek počitek in malica v zimski sobi Staničeve koče. Nato je sledil nazaj v dolino. Razmere za smučat so bile v vrhnjem delu nekje po zmrznjenem snegu, nekje po rahli skorijci. Od zatrepa navzdol pa po južnem pršiču do kopnega.

20140514_075338 20140514_080802 20140514_093945 20140514_102242 20140514_112351 20140514_113932

Plockenpass

Idejo je dal Igor s svojim lepim prispevkom v začetku maja. Tako sva se z Lidijo v petek, 9.5.2014 odpeljala proti prelazu Plockenpass. Z Jesenic je skozi Avstrijo malo manj kot 120 km, ali 1.45 min,a se je kljub temu splačalo. Splezala sva dve lažji smeri: dopoldan v vzhodni steni »Bella Vanessia«, 5c, 155 m; popoldan v zahodni steni »Spigolo de Infanti«, 5b, 200 m. Obakrat naju je grelo prijetno toplo sonce.Bella Vanessia je lepa platasta smer, s kakšno zajedo in kakšnim prijaznim previsom, navrtana odlično. Edino mene je v prvem cugu kmalu po vstopu presenetil en malo čuden gib, tako da sem že razmišljal o A0, nakar sem nad seboj v plati našel luštno šalčko in jo s pridom uporabil. Pozneje sem ugotovil, da jo je verjetno opremljevalec smeri z vrtalko izoblikoval kar sam. Brez tega umetnega grifa bi ocena detajla bila zagotovo večja. Za spust ob vrvi zadostujejo štirje spusti z enojno ali dva z dvojno vrvjo.  Spigolo je zares krasna smer, v lepem okolju in zelo lepo navrtana. Po moji subjektivni oceni primerna tudi za začetnike. Edino ena stvar me je zmotila, to da je smer večkrat označena z rdečimi puščicami ali packami.Sestopila sva na jug po ruševinah 1. svetovne vojne.Ob povratku domov skozi Italijo, ki je nekoliko daljši kot skozi Avstrijo, sva se že spogledovala s Panettonejem in locirala naslednje plezalne cilje.      

Pod Kriško steno

Kljub jutranjem dežju smo se odpravili pod Kriško steno. Avto smo pustili v malem Tamarju in se peš odpravili proti koči v Krnici. Od koče kakšnih 15 min peš do snega in nato s smučmi do zatrepa doline. Naredil se je prekrasen dan, pa tudi smuka navzdol je bila super.
Uživali Jure, Gorazd in moja malenkost. LP.

20140509_100204 20140509_114410 20140509_120106 20140509_120147 20140509_121802 20140509_121812