AO Jesenice

Včeraj smo s Perotom in Neli plezali nad Nassfeldom. Plan smo sicer imeli drugačen, a so nas jutranje plohe prepričale da smo spremenili cilj. Plezali smo dve smeri v Zuckerhütlu, Južno steno in direktno južno steno (obe 6a, 110m). Obe smeri sta lepi in v odlični skali a precej šlampasto navrtani. Vedno je svedrovec 2 giba nad polico, vmes so stare ploščice z majhno luknjo v novih svedrovcih, tako da obvezno rabiš tamale vponke. Glede na jutranje vreme smo lepo izkoristili dan.

Danes pa sva z Bojanom Hribernikom plezala v VDV smer Črna Maša. Oba sva smer ponovila prosto, detajl v drugem poizkusu. Prvi detajl je dobro nabit, v drugem pa je treba zarinit čez gladko ploščo diretkno nad štantom. Oba težka raztežaja sta res fantastična. Tudi spodaj in zgoraj, so lažji raztežaji res lepi in vseskozi v odlični skali (razen 20m v natežjem raztežaju).  Ocena prvih prostih ponavljalcev se nama zdi prenizka, nama se je najtežji del zdel težak VIII-/VIII, drugi detajl pa okoli VII-. Mogoče je lažje če si večji. Plezala sva 5 ur, sestopila po zimski in pustila 1 klin nad detajlom.

V četrtek sva z Lojzom dokončala z deli v plezališču. Dokočno sva prekrila streho.

Že 14.6. smo z Šornom in Neli navrtali še eno smer (podaljšek) na vršiču – Kumalajec s prečko. Ker je bilo treba v zadnjem raztežaju še malo čistiti ni bilo časa za prosti vzpon. Včeraj sva šla z Neli še enkrat v smer z namenom da jo prosto preplezava.

Smer se začne po skrajno levi smeri v plezališču (kumalajec), nato pa zavije po očitni prečki pod streho levo navzgor, do zadnjega in najtežjega previsa. Začne se lahko, nato pa se težavnost stopnjuje. Prva dva raztežaja se da povezati v enega(50m).

Ocene po raztežajih: 4a, 4c, 5c, 6a, 6c/c+. Smer je dolga 100m, sestop z abzajli, spuste spoznaš ob plezanju navzgor. Za vzpon je potrebnih 10 kompletov in ostala običajna oprema.

Smer je na sliki označena z rumeno.

Rafova ideja za južno steno v poletnem času mi sprva ni dišala. Scvrli se bomo; no, pa smo plezali v dolgih rokavih in vetrovkah. Nič poletnega ni bilo tam gor.

Veliki vrh je kopasta gora, ima lepo jugozahodno steno, neopremljenih smeri je notri že precej, prostora pa je še za kakšno. Dolžina smeri je od 100 do 150 m, ocene so tam med II in V. Če bi bil dovolj tišast, bi kakšen konec VI tudi našel. Skala je odlična.

Splezali smo Čez plate I in II, sestopili po Grapi, nato pa še Vmesno in Sestopno.

Dostop, dobro uro, je “human”, sestop lep, z vrha po markirani stezi mimo lepega planšarskega stana s primerno ohlajeno Cockto.

Uživali Marko, Mirko in midva z Rafom.

Fotka pa je na žalost le ena.