Neretva climbing 2014

Neretva climbing 2014

Kmalu  po oktobrskem taboru »Glavno da se klajba«  (glej prispevek AO Jesenice, Mare), sva se spet vrnila v toplejše kraje.  Letina oljk je letos bolj klavrna, zato sva si z Lidijo privoščila malo več raziskovanja in plezanja. Načrt je bil preplezati nekaj novega.

Nameravala sva še obiskati plezališče »Vrt ciklama«, na sotočju reke Drežnice in Neretve,  SZ od Mostarja v BiH. Tam je okoli 50  navrtanih smeri,  vendar nama je zmanjkalo časa.

Najprej sva obiskala steno Male Rujnice nad reko Neretvo. Na izhodišče se pripeljemo po lokalni cesti iz Ploč proti Desnam, ali iz Metkovića čez Kulo Norinsko proti Desnam.  Avto pustimo na »parkirišču« ob cesti in jo mahnemo  po na novo pogozdenem terenu naravnost proti najvišjem delu stene Male Rujnice. Ta je v plezalskem smislu skromne višine, približno 120 m, vendar je plezanje lepo, skala večinoma zelo kompaktna, plošče razčlenjene, previsi pa ne prehudi. O razgledu z vrha stene na delto reke Neretve in območje južne Dalmacije ne gre izgubljati besed, ta je naravnost fantastičen. Težko si je predstavljati, da skisani možgani energetskih in političnih veljakov »Lipe naše« nameravajo v ta okolje umestiti termo-elektrarno Ploče na premog in ga tako skupaj z njegovimi prebivalci za vedno uničit.

V steni Male Rujnice sva 27.10.2014 splezala dve prvenstveni smeri.

  1. Mandarina, IV+/III-IV, 120m. Smer vstopi približno 10 m levo od izrazitega stebra v najvišjem delu stene. Na višini 3 m sva v sončni uri pustila rdeč prusik. Od njega malo višje in po lahki rampi desno gor pod manjši previs, kjer sva pustila profilni klin. Čez previs IV+ nadaljujemo po izrazitem razu ter ploščah na varovališče – sončna ura. Od tu malo lažjega sveta čez plošče v desno na raz IV-, do varovališča na drevesu. Od tu naravnost gor po ploščah bogatimi s prijemi in nato po poči IV+ na vrh stene.  V prvem raztežaju bi bilo dobro, zaradi varnejšega plezanja, očistit nekaj manjših skal in en majav balvan.
  2. Zelena energija, V+/IV-V, 110m. Vstop je pri beli skali in pogorelem drevesu, približno 40 m desno od smeri Mandarina . Na višini 4 m sva v sončni uri pustila rumen prusik. Plezamo naravnost gor po ploščah V-, nato po gredini v desno na varovališče na drevesu. Vmesno varovanje se da lepo urejat s frendi in sončnimi urami. Od tu nadaljujemo naravnost gor, nato po kosmati polici v desno pod previse V+, s čudovito skalo, kjer sva pustila dva profilna klina – tržičana.  Raztežaj zaključiš pod rahlo previsno 10 m steno, s počjo po sredini. Varovališče zopet urediš na drevesu. Od tu previsno steno obvoziš po desni, kjer v lepem plezanju III/IV izstopiš malo pod vrh stene. Smer krasi izredno kvalitetna skala in čudovito plezanje.   Sestop za obe smeri; Z vrha nadaljujemo v smeri zahoda, poiščemo poraščen žleb na levi strani. Po njem navzdol max. II, dokler ne pridemo do skoka. Tu naredimo en spust po vrvi, približno 45 m do podnožja stene.

 

Steno Vitra nad Zaostrogom poznava že od leta 2012, ko sva tam preplezala prvenstveno smer Prvo maslinovo ulje.

30.10. letos pa sva v levem oz. zahodnem delu stene, ki je višji in bolj pokonci splezala novo smer.

  1. Jerebica, V+/IV-V, 335 m. V smer vstopimo na najnižjem delu stene. Po polički levo od izrazitega grma bršljana pridemo pod previs, kjer sva pustila  rdeče pobarvan klin jeseničan. Nadaljujemo mimo naloženega balvana in drevesa naravnost po razu in ploščah V, na varovališče na drevesu. Od tu naravnost gor in nato desno na varovališče na večje drevo. V prvih dveh raztežajih je kvaliteta skale večkrat načela psiho.  Od drevesa levo v ploščo in nato poraščen in pokončen žleb in desno na varovališče na drevesu. Meter levo od njega sva pustila klin jeseničan. Od tu rahlo levo in po logični liniji čez dva previsa V+ v zajedo rahlo desno in gor na naloženo gredino na varovališče na drevesu. Nadaljujemo za celo dolžino vrvi 60 m naravnost gor po logični liniji, kjer se izmenjujejo zajede, manjši previsi in plošče, do od deleč opaznega manjšega stolpa na razu in mimo njega po poči do varovališča na drevesu. Od tu levo v plošče, mimo dveh dreves in zopet v desno po razčlenjenem terenu za celotno dolžino vrvi 60m. Zadnji 7. raztežaj sva potegnila prav tako naravnost gor po logični liniji do lažjega sveta, kjer sva se razvezala. Od tu je še 15 min hoje do sedla, kjer na jug  poteka sestop po poraščenem žlebu. Za smer je značilna slaba skala v prvih dveh raztežajih in izdelava vseh varovališč na drevesih.

Zadnji plezalni dan sva preživela v plezališču v Kleku, ki se nahaja nad magistralno cesto na samem uvozu v mesto. Za enkrat premore 8 smeri, dolžine od 15 do 25 m, najtežja izstopa z oceno okoli 6b. Skala je za enkrat  zelo groba, kar ni čudno, saj je plezališče popolnoma novo. Za informacije glede plezališča se zahvaljujeva lokalnem HGSS mojstru Jadranu, ki nama je dal ustrezne informacije.

Dolkova špica, JV raz

V nedeljo smo Gorazd, Laci, Miha, Štefan in jaz izkoristili dobro vremensko napoved za vzpon na Dolkovo špico po JV razu. V opisu piše, da je to tura, ki spada med šodrovske klasike in nikakor ne sme manjkati na meniju pravih šodrovcev. Z opisom se popolnoma strinjam. Čudovita tura v kateri je vsakega po malem. Šodra, skal, trav in snega, a če jo popestri še Jan Železný z izbranim metom palice res ne manjka nič.

Gor in dol gredoč smo še pogledali v Bivak IV. Tam je nekaj dni bivala skupina, ki je ob našem prihodu ob opremi pustila dvo in štirinožni čuvajki. Upam, da bodo plastenke in nekaj opreme, ki je tam ležala našle pot v dolino.

Naj na koncu poudarim, da smo preživeli čudovit dan? Ma ne, ni potrebe 🙂

DELOVNA AKCIJA NA BIVAKU III

V nedeljo (26.10.2014) smo imeli tradicionalno skupno turo na Trojko. Napolnili smo drvarnico, popravili ograjo, naredili nove klopi in pospravili bivak. Vse obiskovalce prosimo, da smeti odnesejo nazaj v dolino.

Delovno akcijo smo zaključili z ogledom še vedno aktivnega podora na prehodu v krnico Pod srcem. Pot je neprehodna in nevarna oziroma je sploh ni več.

Udeleženci: Mare, Tjaša, Blaž, Luka, Andraž, Mirko, Rajc, Matic, Metod, Majda, Ata, Gorazd, Neli, Manca, Raf, Maja.

 

Podor med krnico Pod Srcem in krnico Za Akom

Novica je že stara skoraj teden dni. V nedeljo, 19.10.2014, sva se z Manco odpravila (pozno) na Vršič da bi nekaj zlezla. Ker je bila taka gužva, da parkiranje ni bilo možno niti okoli Erjavčeve, sva si zaželela nekam, kjer ni ljudi… Odpravila sva se po srednjem prehodu (pogosta skupna tura AO) iz krnice Pod Srcem v krnico Za Akom. V času ko sva prišla do grebena in sidrišča za spust skozi kamin, so se začele dogajati čudne stvari…

Imel sem nenavaden občutek že ko sem prišel do grebena, kjer se preko kamina spustiš na drugo stran. Po kaminu je začelo leteti drobno kamenje, pomislil sem, da nekdo pleza navzgor. Nato pa se je začelo. Stresel se je greben na katerem sva stala, skale velikosti avtobusa so se trgale navzdol. Pri Ingotu so rekli, da je tako zaropotalo, da so mislili, da se podira Špik. Dim se je videl tudi iz Gozda Martuljka še pol ure po podoru. Odtrgalo se je le nekaj metrov pod nama.

Vse kar se je dogajalo pred tem je imelo svoj namen… Če bi se znašla tam nekaj minut prej, bi se morda že spuščala po kaminu navzdol…

Edini človek, ki je sploh vedel kje sva je bil Gaber Bregant (nisva v žlahti), kateri je bil z družino na poti k Ingotu in smo se malo zadebatirali (super da smo se). Se je kar oddahnil, ko je slišal da sva živa.

Ja, v Martuljških hribih je kljub vsemu lepo… Poleg običajne previdnosti je tukaj potrebna še dodatna.

Omenjeni prehod, ki je bil med ljubitelji samote popularen, je zdaj neprehoden. Spodnji prehod kjer poteka PP tudi odsvetujeva, ker je verjetno podor še aktiven. Lep prehod, (Manca pravi drugače) pa poteka višje iz Srednjega kotla direktno v Krnico Za Akom (sva šla junija).

Jesensko poletni tabor Paklenica

Od četrtka 16.10 do nedelje 19.10 smo šli mal pogledat v Paklenico. V petek razmere niso bile ravno obetavne za plezanje (rahel dež in mokra skala), zato smo šli raje malo raziskovat naokoli. S centra Starigrada smo se peljali proti Bojincu in Velikem Rujnu, kjer je bilo edino kar smo videli megla (ja bo treba enkrat v lepem vremenu gor). Da pa dan le ni minil popolnoma brez akcije smo nekaj kilometrov pred Starigradom peš obiskali Mirila- zgodovinsko pokopališče domačinov živečih v velebitskih “vaseh”. Sledil je obvezen skok v poletno toplo morje.

Sobota je obetala z lepšim vremenom, zato se nas je večina zjutraj odpravila v Kanjon, kjer smo glede na sposobnosti napadli smeri različnih težavnosti. Druga ekipa pa je na vsak način želela videti prelepe razglede na Velikem Rujnu (nadoknaditi za prejšnji dan 🙂 ), od koder so jo mahnili proti Vaganskemu vrhu (ki je ostal neosvojen) in se vrnili po kanjonu Velike Paklenice.

Vreme se nas je s soncem in zelo prijetnimi temperaturami usmililo tudi zadnji dan, na roko pa so nam šli tudi upravniki/uradniki Paklenice, ki so ta dan imeli dan parka, zato vstopnine niso zaračunavali. Je bila pa zato gužva toliko večja. Ja na koncu se je vse tko dobr poklopil da je blo kr težko it domov.

Fajn smo se mel: Raf, Maja, Janez, Zdenka, Miha, Hefo, Ata, Rajc, Čiko, Metod, Alen, Mirko, Dragica, Tedi, Aleš, Timotej