AO Jesenice – Stran 159 – Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice

30. januarja, 2015

Hochgrubenkopf – 2664 m

Nekje smo ujeli, da bo sreda 28.1. najbolj ta prava za obiskat vrh nad dolino Moell v Avstriji. Hrib je sicer del Goldberggruppe, potek ture pa se vidi že od daleč, lani sem si vrhove ogledova,l ko smo lazili proti Ankoglu.

No, z avtom se pripelješ dokaj visoko – do domačije Zraunig (1500 m) ali po naše Sraunik, ampak tam tega več ne vedo. So pa prijazni in se znajdejo po avstrijsko – na povratku so nam postregli s pravim koroškim pivom v čedni brunarici.

Tura sama je prav prijetna, z zložnim začetkom po gozdni cesti, potem pa počasi v breg in kmalu se znajdeš v lepi dolini med samimi smučarskimi dvatisočaki. Razgledi po okoliških hribih so res nobel – od Ankogla prek Hochkreutza, Sadnika do Vel. Kleka. Ker se nam je nadvse mudilo odsmučat tiste lepe flanke, se na vrhu nismo dosti mudili. Smuka sama je bila – razen čisto pod vrhom, ko je bilo malo akleh za plaz – prava uživancija. V glavnem je bilo ene 10 do 15 pršiča na trdi podlagi, kar je dajalo tisti pravi občutek, ko si se ozrl nazaj v prevoženo smučino.

Skratka, lep dan in z dobro družbo: Maje, Tadeja, Dragice, Ata in Rajca.

14. januarja, 2015

Led :)

Danes sem šel pogledat kakšno je stanje s slapovi. Ker imam letos bolj malo časa in ker v zadnjih dveh letih nisem plezal veliko ledu sem ubral ziher varjanto in šel v Prednjo glavo.

Začel sem z Drugim, ki je lepo narejen, občasno malo tenek. Sicer se vidi da je odjuga podrala kar nekaj ledu a lepo zmrzuje nazaj. Oba strmejša raztežaja sta lepo plezljiva in debela, v položnih delih pa je samo 5-10 cm ledu. Led je bil mestoma precej suh. Presenetil me je drugi strm raztežaj,ki je v teh razmerah kar strm (podstavka še ni, wi4). Abzajlal sem po Prvem slapu, ki pa je precej bolj rahitičen. Zato sem si fiksiral štrik na zadnjem abzajlu in se varoval čez vstopno svečko. Ta pa rabi še precej mraza da se bo dalo normalno plezat. trenutno je trak nad svečko širok 20cm, pa precej teče pa tudi povezan ni.

Tudi če razmere niso bile idealne je za bilo za vplezavat vredu.

13. januarja, 2015

Nova smer v S steni Petelina

Danes sva se z Alešem kljub slabim snežnim razmeram odpravila na severno stran Mežaklje. Že dolgo časa sem opazoval to divje ostenje Petelina in nikoli do danes mi ni uspelo pobližje spoznati steno in njegove grape. Edina grapa, ki je bila videti zalita poteka na levi strani ostenja, desno od izrazitega plazu. Grapa poteka v spodnjem delu skozi gozd in ne preseže naklonine 35°, izjema je 3 m skok, zaradi premalo snega, ki sva ga obšla po levi strani. V zgornjem delu pa ima tudi povprečen naklon okoli 35°. Dolga je okoli 300 m.V zgornjem delu bi bilo možno nadaljevati do vrha ostenja, vedar pa v tem času zaradi premalo snega ni mogoče, kajti grapo zapira 15m skok. Sestop je možen po dveh variantih. Na vrhu grape na levo naizraziti raz in preko njega na drugo stran kjer je plaz, ki je dobro viden iz doline. Po njem navzdol. Druga varianta pa je sestop po sami grapi navzdol.Za grapo nisem v nobenem viru zaznal, da bi kdo poskušal v tej steni, možno pa je da se je pred nama tu že kdo povzpel. Smer sva posvetila najinemu dolgoletnemu plezalskemu prijatelju Rajku Tušku za 50. letnico.

9. januarja, 2015

Zederhaustal

Baje je na drugi strani Katschbergtunela sneg. Resnici na ljubo v glavni dolini in njenih vejah prevladujejo gola, spihana področja, a prav v zatrepu doline, je tik pred drugim tunelom, nad planino Aigneralm močan severnik pred nekaj dnevi odložil kar precejšne količine pršiča. Iz teh strmin se tudi trgajo zares mogočni kložasti plazovi in zato tretja stopnja nevarnosti plazov, ki je bila razglašena za ta konec, ni (bila) pretirana. Z Žigom in Gorazdom smo zato najprej zavili levo proti varnemu Schopfingu (2143m), se v zares super razmerah pripeljali na planino in se nato povzpeli še na nasprotni konec, na Aignerhohe (2104m). Tam je bilo že več smučin, a še vedno dovolj prostora za nove. Na koncu se je nabralo dovolj višincev za solidno turo, ki je presegla naša pričakovanja.

8. januarja, 20158. januarja, 2015

Viševnik (2050 m)

V soboto, 3.1.2015, sva z Majo kot vsako leto odprla sezono zimskih pohodov s pohodom na Viševnik. Iz parkirišča sva štartala pozno ob 13ih. Do srede poti naju je spremljala megla, naprej pa sonce. Na poti sva srečavala nekaj pohodnikov, ki so se že vračali. Pod vrhom je veter odnesel skoraj ves sneg, je pa zato bilo precej skal pomrznjenih in ni bila odveč dodatna pazljivost. Vrh sva dosegla ob 16ih. Nenačrtovano sva na vrhu dočakala sončni zahod in fantastičen razgled. Pod nama so bile doline v megli, na eni strani se je dvigala polna luna na drugi pa se je v rumeno-oranžnem zahodu poslavljal sonce. Ker sva računala na hudo spremembo vremena ob zatonu sonca, sva pohitela iz vrha, da sva bila do gozda do teme. Med povratkom iz vrha sva srečala gamsa, ki je prišel smukat travo. Čeprav verjetno ni računal na dva, ki sta se nad njim vračala v dolino, je bil presenetljivo miren. Pred gozdom sva si nadela čelke, čelade, direze in predvsem veliko dobre volje. Z dobro voljo in piščalko v ustih, da sva opozarjala okolico, sva se spustila v temo in meglo zavit pokljuški gozd in računala na to, da ne srečava kakšnega medveda ali druge “domače” živali. Ob 18ih sva zavila v hotel na večerjo ter pivo in nato domov.

O Cookies