Pod Kriško steno

Danes sem krenil pogledat kakšna je smuka pod Kriško steno. Cesta na Vršič je splužena do parkirišča nad 2. ovinkom. Zjutraj je bil sicer mraz, a je bil veter kar znosen vse dokler nisem prišel iz gozda. Nato se je vse bolj krepil, in ko sem prišel na ramo pod M. Razorjem sem na pribl. 1750nm obrnil. Veter je nosil sneg s tako silo, da se brez smučarskih očal ni kaj dosti videlo. Pa še dohitel sem Nemca pred mano, ki sta vlekla špuro – gazit celca ni bilo v današnjem programu.

Snega je sicer dovolj, a ga je ponekod v gornjem delu odpihnilo zato se naleti tudi na kakšno “mino”. Nižje 30-40cm pršiča, smuka pa super.

 

Iz plazu rešili miško

Zadnjega v januarju smo v sklopu alpinistične šole izvedli usposabljanje v reševanju iz plazu ter iskanju z lavinsko žolno. Prvotni plan je bil precej bolj obsežen, a smo ga zaradi novozapadlega snega po hribih prilagodili in prestavili na varnejše območje – v  Zavrh, pod Stolom. Manca – vodja šole je ekipo lepo zmotivirala, Darko, Božo in Raf pa smo zadevo izpeljali. Nekaj članov AO-ja, ki so se nam pridružili, so izkoristili priložnost in iskanje z žolno malo povadili. Izkazalo se je, da zelo uspešno, saj je Mare že v prvem poizkusu lociral in bele smrti rešil majhno miško. Nudili smo ji prvo pomoč (košček salamce) in jo predali v zavetje velike smreke. Delo smo nadaljevali in do poldneva premetali še nekaj kubikov snega, nakar nas je užejalo. Sledil je sestop in potešitev žeje pri “Blažič-u” v Mostah. Šefica Maja je bila z opravljenim zadovoljna, udeležba pa bi bila lahko številčnejša (al pa vsi vse tko obvladajo??) …

Hochgrubenkopf – 2664 m

Nekje smo ujeli, da bo sreda 28.1. najbolj ta prava za obiskat vrh nad  dolino Moell v Avstriji. Hrib je sicer del Goldberggruppe, potek ture pa se vidi že od daleč, lani sem si vrhove ogledova,l ko smo lazili proti Ankoglu.

No, z avtom se pripelješ dokaj visoko – do domačije Zraunig (1500 m) ali po naše Sraunik, ampak tam tega več ne vedo. So pa prijazni in se znajdejo po avstrijsko – na povratku so nam postregli s pravim koroškim pivom v čedni brunarici.

Tura sama je prav prijetna, z zložnim začetkom po gozdni cesti, potem pa počasi v breg in kmalu se znajdeš v lepi dolini med samimi smučarskimi dvatisočaki. Razgledi po okoliških hribih so res nobel – od Ankogla prek Hochkreutza, Sadnika do Vel. Kleka. Ker se nam je nadvse mudilo odsmučat tiste lepe flanke, se na vrhu nismo dosti mudili. Smuka sama je bila – razen čisto pod vrhom, ko je bilo malo akleh za plaz – prava uživancija. V glavnem je bilo ene 10 do 15 pršiča na trdi podlagi, kar je dajalo tisti pravi občutek, ko si se ozrl nazaj v prevoženo smučino.

Skratka, lep dan in z dobro družbo: Maje, Tadeja, Dragice, Ata in Rajca.

 

Led :)

Danes sem šel pogledat kakšno je stanje s slapovi. Ker imam letos bolj malo časa in ker v zadnjih dveh letih nisem plezal veliko ledu sem ubral ziher varjanto in šel v Prednjo glavo.

Začel sem z Drugim, ki je lepo narejen, občasno malo tenek. Sicer se vidi da je odjuga podrala kar nekaj ledu a lepo zmrzuje nazaj. Oba strmejša raztežaja sta lepo plezljiva in debela, v položnih delih pa je samo 5-10 cm ledu. Led je bil mestoma precej suh. Presenetil me je drugi strm raztežaj,ki je v teh razmerah kar strm (podstavka še ni, wi4). Abzajlal sem po Prvem slapu, ki pa je precej bolj rahitičen. Zato sem si fiksiral štrik na zadnjem abzajlu in se varoval čez vstopno svečko. Ta pa rabi še precej mraza da se bo dalo normalno plezat. trenutno je trak nad svečko širok 20cm, pa precej teče pa tudi povezan ni.

Tudi če razmere niso bile idealne je za bilo za vplezavat vredu.